V kontekstu navezovanja novih poslovnih stikov, utrjevanja evropske integritete, mednarodnega sodelovanja in v luči bonsajev smo se Tomaž, TomaŽ in Raje podali na dvodnevno pot.
Stare Mesto, blizu Slovaške meje, bonsaj center Isabellia.
Pričakovali smo posode na kvadrat, videli bonsaj center na kvadrat. Urejen, založen, prijeten ...
Vsega dovolj in preveč.
Potrebno stalno preverjanje povezave med očmi in denarnico. Je pač recesija.
Šefa ni bilo. Bonsaj makerja sta bila prijazna, le cen nista hotela spustiti do mojih želja.
In potem - Praga.
Tanja in Tone s sinovoma, prijatelja iz Dolenjskih Toplic, na začasnem delu v Pragi, vabita in vabita ... Pa pridemo. V objem, na pivo, večerjo, prespat ... Res, da so tudi zato prijatelji - samo, ne samo zato. Še enkrat hvala!
Češke pivnice in ulic nismo slikali. Ne zaradi alkohola, zaradi fotoaparatov, ki jih ni bilo.
Gostitelji pa Slovenijo predstavljajo kot je treba:
Drugi dan je kombi peljal na sever, v Libochovice (vukojebina št.285), kjer Vaclav Novak, napriznanejši češki bonsajist, ustvarja, poučuje in prodaja knowhow ter bonsaje. Pomagačev za razno razna dela je bilo tega dne obilo.
Tale Poljak npr. presaja.
Taledva Slovenca npr. čakata na kontejner ...
Čakanje je dolgo. Smo se oborožili in šli mal naokrog.
Gradovi v oblakih.
Težko pričakovan kontejner je po več kot mesecu dni iz Japonske pred Novakovimi vrati.
Odpiranje in pričakovanje.
Kako zgledajo bonsaji po 32 dneh teme, brez oskrbe????
Kot bi jih potegnil s prodajnih polic. Kontrolirana temperatura šest stopinj in 95% vlaga omogočata rastlinam počitek brez svetlobe.
Pomagači smo seveda pomagali.
Vaclavu je stres popustil.
A premalo, da bi si mi lahko privoščili kaj več od ene azeleje.
Tomaž po akciji. Novinar in bonsajist, vse v eni osebi.
Potem nas je teta Garminova zapeljala po ruralnih variantah domov. Direkt na ... (se nadaljuje)!
Juniperus Itoigawa ima vse atribute vrhunskega bonsaja. A bil je pripeljan iz daljnega vzhoda, očitno kupljen v eni propadajočih 'tovarn' predbobansajev. Žica, zajedena v veje je bolečina. Predvsem za drevo, pša tudi za naju. 
Zato so veje bolj krhke. Nudila sva jim prvo pomoč.
Očiščen, pripravljen na žičenje, ki ga bo Matjaž opravil doma, pravi - v miru.
Potem sva presadilo še 'sestrico' moje Hinoki ciprese (mojo sem že v nedeljo). Nama je čudovita.
Učenec Uroš ima trenutno več dela v rastlinjakih. Ko bo sezona mimo, bo obratno. Ja, Tomaž je prinesel bor in ruševje.
Bonsaji se prebujajo. Kot vsa narava. Čas presajanja bo minil, cak.... Zato je treba hitet, hitet....
