Turno - prvič

Zima ne preseneti samo slovenskih cestarjev. Tudi macesne, stare, izkušene dedke, stoječe ob poti na Debelo peč.
Včeraj je bila 'šajba'. Drpajsanje po pokljuških cestah mi bo prej ali slej presedlo, zato posebni dodatki, turno smučanje a ne, odpirajo okna.
Malo dvomov, skrb za smuči, nesigurnost na začetku sezone...ampak jebiga. Gremo probat. Za začetek na Debelo peč. En tak uvodni smučarski sprehod v gore.

Čas odhoda je bil odvisen. Ura pozna. Sonce v novembru ima še moč. Na srečo je bila zadnja noč ta prava, sicer bi ostal samo pri ideji.

Mrežce so razdevičene. Debela peč pa nedotaknjena. Ne moreš da verjameš. Je pač tako, da je slajše risat špuro in vijuge v nedotaknjene prsi gore...

Če ni nikogar, bolj samozavestno na glas pozdraviš osamelce,

domače vrhove v daljavi,

in zakolneš v 'coklo'!

Pa še, če se ne mudi, če tempo ni odvisen od ure in sopotnikov...sediš, stojiš, srkaš dokler ti paše.

Kje lepše? Čisto gor, al' skoraj dol?

Nima veze. Biti nekje vmes, videti! Uživati trenutek.

Trenutke.

Do cilja, do vrha.

Ta vmes, pa še pride na vrsto.

Pogled na Dovško babo. Tam je Ruth.

Smuka z vrha je bila uživaška. Nadaljevanje pa mučno. A noge so vzdržale, da o glavi ne govorim.

Misli pa so vseeno uhajale. Prijatelj Tomaž v Himalaji... Zdrži žival! Kot že tolikokrat, kot znaš le ti!

Priprava terena

V bistvu cel dan pripravljam 'teren'.
Navsezgodaj v pisarni analiziram in planiram. Bliža se konec sezone, konec prihodkov, zima odhodkov. Preživeti do spomladi pomeni imeti denar. Za proizvodnjo, za plače, za državo, za družino. O tej temi bi napisal knjigo, ne samo packe v blogu...
Potem, ko je glava polna, pa na sneg. Vsak dan ga je nekaj več. Stare sledi so zalite. S tekaškimi smučmi na celo je težje kot s krpljami. Naslednji dan, po isti poti, seveda če ga ne zapade, je tek že podoben teku.
V eno smer
in nazaj.

Sam svoj ratrak.
Proge na Rudnem polju so urejene. Ampak cvrčijo od gneče. To ni zame. Pa še tako kratke so.

Do sonca in nazaj

Ruth teče od doma do Ajdovščine. 100 km preizkušnje. V megli in s soncem v srcu.
Jaz pa v srcu sonca nimam. Sem ga moral povohat od blizu.
Iz megle je rosilo, iz por znojilo. Divjanje duše na meji blaznega. Dokler...
...počasi slike ne dobijo barv. Pulz pade, temperatura tudi.

S krpljami, za smuči ga je spodaj še premalo.

Navzgor, gor, proti soncu.

Pozdravit zadnje macesne, poslušat veter, tulit v mili mraz.

Gledat divjanja, motit gamse, sedet vase.

Preganjat sivino, barvat počutje.

Pozdravit sebe.

In sneg, in sence.

Mir in višino.

Prej in potem.

Stokat od sreče, zavijat kot volk.

Med tisoč kontrastov, tisoč oblik,

pod desetino praznih vrhov.

Leže,

in stoje.

Z ovacijo metežev, mirnostjo skal in dreves,

odtisi svojih stopinj,

plesočimi oblaki,

igranjem svetlobe,

in pozdravnim govorom prijateljice zime.

Potem pa nazaj v temo.

Z napolnjenimi baterijami in nogami v krčih.

P.S: doma sem pozabil stativ, obe zaslonki sem pa imel odprti do konca :)