Zima še ni zvrgla. Privoščila si je počitek, dopust. Nekje pa še vztraja. Ko so temperature povsod v gorah krepko pozitivne, tukaj delamo sneg. Očitno mraz hodi spat na Rudno polje.
In vse ima svoj namen.
Mladi upi 
ponedeljek, 23. november 2009
Pršič
Zima še ni zvrgla. Privoščila si je počitek, dopust. Nekje pa še vztraja. Ko so temperature povsod v gorah krepko pozitivne, tukaj delamo sneg. Očitno mraz hodi spat na Rudno polje. In vse ima svoj namen. Mladi upi 
sreda, 18. november 2009
Stik
Podzavest. Stik subrealnosti z zavednim. Razvita ali skrita navodila, ki jih slišim, berem, čutim, upoštevam s privdihom intuicije. Za mnoge fikcija, za druge nejasen glasnik zavedanja, za redke odprto okno vase. Moč delovanja in občutkov se spreminja z močjo impulzov dogodkov. Deluje vedno, upošteva redko.
Tudi v sanjah deluje. Sploh.
Podzavestno sem se odpravil, z Dikom jasno, na Vajnež, na hrib. Na trening in slovo. V Nepal ne, v knjigo spomina tudi ne, v hrib. Prijatelju stisnit slovo.
Iz prevroče doline skozi megle.
Do sramežljivega sonca, čisto začasnega, podarjenega za vrh,
za stik!
Spremstvo.
Tomaž je verjel v Njega. Drugačnega. Kot je bil drugačen tudi sam.
Ni poznal meja.
Stene, oltar v kadilu.
Nastavil sem se vetru. Odpih, podpis.
Tudi v sanjah deluje. Sploh.
Podzavestno sem se odpravil, z Dikom jasno, na Vajnež, na hrib. Na trening in slovo. V Nepal ne, v knjigo spomina tudi ne, v hrib. Prijatelju stisnit slovo.
Iz prevroče doline skozi megle.
Do sramežljivega sonca, čisto začasnega, podarjenega za vrh,
za stik!
Spremstvo.
Tomaž je verjel v Njega. Drugačnega. Kot je bil drugačen tudi sam.
Ni poznal meja.
Stene, oltar v kadilu.
Nastavil sem se vetru. Odpih, podpis.Dik razume kdaj sem potrt.
Žalostna. 
Opazovana.
Verjamem v znamenja. Ne tista, ki so jih postavile človeške roke. Tista, posebna.
Tista, ki jih opaziš, največkrat tudi ne, si jih razložiš kakor znaš, 
kakor veleva podzavest.
Ne vem, verjamem, da je našel!
Žalostna. 
Opazovana.
Verjamem v znamenja. Ne tista, ki so jih postavile človeške roke. Tista, posebna.
Tista, ki jih opaziš, največkrat tudi ne, si jih razložiš kakor znaš, 
kakor veleva podzavest.Stik.
Slovo.
Tomaž je verjel v tretje oko.
Tomaž je verjel v tretje oko. 
Ne vem, verjamem, da je našel!nedelja, 15. november 2009
Poti
Težko je normalno delovat ko se v vsakem kotičku misli skriva izguba. Smrt Tomaža Humra me je zrukala do temeljev. Zagrnila me je z zaveso vprašanj brez odgovorov, potlačila do dna. Do snega, ki sva ga oba potrebovala za svoj razvoj.
Vsak po svoje. Tomaž navpičnega, jaz vodoravnega, pa vendar v istem smislu. On vedno drugje, sam pa se vračam na isto pot. V iskanju Poti. Iskanja mej samega sebe, točke, do kamor lahko greš, do kamor si upaš, točke spoznanja, so individualna. Umetnost in režim posameznika. Ko se te meje približajo, čeprav na daleč, začutiš podobnost.
Čas dajanja in čas sprejemanja.
Bil je popolnoma drugačen. Nevsakdanji. Ob redkih srečanjih, ko sva debato razvijala v neskončnost, sva si z nasmehom in hudo močnim stiskom roke, brez besed, z očmi, dala vedeti, da je v vseh razlikah med nama dovolj samo eno, edino, ki naju bo spet enkrat združilo, klic. Ne toliko klic stene ali klic divjine, klic nemirnega srca, ki bije samo za svoje - tvoje življenje. Sploh pa ne klic smrti! Usode pač.
In greš...pošten do samega sebe. Ker si, kar si.
Od včeraj so vsi Zakaji bogatejši za še en Zato.
Vsak po svoje. Tomaž navpičnega, jaz vodoravnega, pa vendar v istem smislu. On vedno drugje, sam pa se vračam na isto pot. V iskanju Poti. Iskanja mej samega sebe, točke, do kamor lahko greš, do kamor si upaš, točke spoznanja, so individualna. Umetnost in režim posameznika. Ko se te meje približajo, čeprav na daleč, začutiš podobnost.
Čas dajanja in čas sprejemanja.
Bil je popolnoma drugačen. Nevsakdanji. Ob redkih srečanjih, ko sva debato razvijala v neskončnost, sva si z nasmehom in hudo močnim stiskom roke, brez besed, z očmi, dala vedeti, da je v vseh razlikah med nama dovolj samo eno, edino, ki naju bo spet enkrat združilo, klic. Ne toliko klic stene ali klic divjine, klic nemirnega srca, ki bije samo za svoje - tvoje življenje. Sploh pa ne klic smrti! Usode pač.
In greš...pošten do samega sebe. Ker si, kar si.
Od včeraj so vsi Zakaji bogatejši za še en Zato.
sobota, 14. november 2009
petek, 13. november 2009
Turno - prvič
Zima ne preseneti samo slovenskih cestarjev. Tudi macesne, stare, izkušene dedke, stoječe ob poti na Debelo peč.
Včeraj je bila 'šajba'. Drpajsanje po pokljuških cestah mi bo prej ali slej presedlo, zato posebni dodatki, turno smučanje a ne, odpirajo okna.
Malo dvomov, skrb za smuči, nesigurnost na začetku sezone...ampak jebiga. Gremo probat. Za začetek na Debelo peč. En tak uvodni smučarski sprehod v gore.
Čas odhoda je bil odvisen. Ura pozna. Sonce v novembru ima še moč. Na srečo je bila zadnja noč ta prava, sicer bi ostal samo pri ideji.
Mrežce so razdevičene. Debela peč pa nedotaknjena. Ne moreš da verjameš. Je pač tako, da je slajše risat špuro in vijuge v nedotaknjene prsi gore...
Če ni nikogar, bolj samozavestno na glas pozdraviš osamelce,
domače vrhove v daljavi,
in zakolneš v 'coklo'!
Pa še, če se ne mudi, če tempo ni odvisen od ure in sopotnikov...sediš, stojiš, srkaš dokler ti paše.
Kje lepše? Čisto gor, al' skoraj dol? 
Nima veze. Biti nekje vmes, videti! Uživati trenutek.
Trenutke.
Do cilja, do vrha. 
Ta vmes, pa še pride na vrsto.
Pogled na Dovško babo. Tam je Ruth.
Smuka z vrha je bila uživaška. Nadaljevanje pa mučno. A noge so vzdržale, da o glavi ne govorim. 
Misli pa so vseeno uhajale. Prijatelj Tomaž v Himalaji... Zdrži žival! Kot že tolikokrat, kot znaš le ti!
Včeraj je bila 'šajba'. Drpajsanje po pokljuških cestah mi bo prej ali slej presedlo, zato posebni dodatki, turno smučanje a ne, odpirajo okna.Malo dvomov, skrb za smuči, nesigurnost na začetku sezone...ampak jebiga. Gremo probat. Za začetek na Debelo peč. En tak uvodni smučarski sprehod v gore.
Čas odhoda je bil odvisen. Ura pozna. Sonce v novembru ima še moč. Na srečo je bila zadnja noč ta prava, sicer bi ostal samo pri ideji.
Mrežce so razdevičene. Debela peč pa nedotaknjena. Ne moreš da verjameš. Je pač tako, da je slajše risat špuro in vijuge v nedotaknjene prsi gore...
Če ni nikogar, bolj samozavestno na glas pozdraviš osamelce,
domače vrhove v daljavi,
in zakolneš v 'coklo'!
Pa še, če se ne mudi, če tempo ni odvisen od ure in sopotnikov...sediš, stojiš, srkaš dokler ti paše.
Kje lepše? Čisto gor, al' skoraj dol? 
Nima veze. Biti nekje vmes, videti! Uživati trenutek.
Trenutke.
Do cilja, do vrha. 
Ta vmes, pa še pride na vrsto.
Pogled na Dovško babo. Tam je Ruth.
Smuka z vrha je bila uživaška. Nadaljevanje pa mučno. A noge so vzdržale, da o glavi ne govorim. torek, 10. november 2009
Priprava terena
V bistvu cel dan pripravljam 'teren'.
Navsezgodaj v pisarni analiziram in planiram. Bliža se konec sezone, konec prihodkov, zima odhodkov. Preživeti do spomladi pomeni imeti denar. Za proizvodnjo, za plače, za državo, za družino. O tej temi bi napisal knjigo, ne samo packe v blogu...
Potem, ko je glava polna, pa na sneg. Vsak dan ga je nekaj več. Stare sledi so zalite. S tekaškimi smučmi na celo je težje kot s krpljami. Naslednji dan, po isti poti, seveda če ga ne zapade, je tek že podoben teku.
V eno smer
in nazaj.
Sam svoj ratrak.
Proge na Rudnem polju so urejene. Ampak cvrčijo od gneče. To ni zame. Pa še tako kratke so.
Navsezgodaj v pisarni analiziram in planiram. Bliža se konec sezone, konec prihodkov, zima odhodkov. Preživeti do spomladi pomeni imeti denar. Za proizvodnjo, za plače, za državo, za družino. O tej temi bi napisal knjigo, ne samo packe v blogu...
Potem, ko je glava polna, pa na sneg. Vsak dan ga je nekaj več. Stare sledi so zalite. S tekaškimi smučmi na celo je težje kot s krpljami. Naslednji dan, po isti poti, seveda če ga ne zapade, je tek že podoben teku.
V eno smer
in nazaj.
Sam svoj ratrak.Proge na Rudnem polju so urejene. Ampak cvrčijo od gneče. To ni zame. Pa še tako kratke so.
Naročite se na:
Objave (Atom)