ŽIV

ŽIVE USTNICE NA MOJIH PRSIH

PRASKETAJO V ČRNO NOČ.

MRTVE KASKADE LJUBEZNI,

OD SPODAJ KLIČEJO - 

NA POMOČ.

ŽIV SPOMIN,

OSTAL SEM ŽIV.

ŽIV OBUP,

ŽIVIM NAPREJ.

SNEG

Sneg,

polagal sem dušo

Tebi v objem.

Da pokažeš mi pot,

vsaj srečo v najem.

Sneg.

Spal sem na tebi,

s prošnjo v zobeh.

Željo v dveh stavkih,

o sreči,

o ognju

na belih poteh.

Šepetal si

kdaj naj odneham,

mi zmrznil vodo,

nasul se čezmerno,

mi krhal noge,

češ,

čas je,

da obrneš

v objem svoje ljube,

ki skrbi jo,

do Nje.

Ti,

sneg,

hinavec brezsrčni,

zamrznil si želje,

Aljaska je preč.

In ni kot dovolj ti,

zamrznil življenje,

da sam sem,

da bruham trpljenje,

da ni je,

objema ni več.

In spet padaš.
In misliš da si nedolžno beli prt?
Pa si hujši od saharskega peska v oči.
Mrtvaški prt.

Pia - 20

Moja Piki ima 20 let.
VSE NAJBOLJŠE!!!

Sploh veš?

Sploh veš,
da že več kot mesec ni svetlobe?
Sploh veš,
da diham samo še za najine otroke?
Sploh veš,
da ne maram več snega?
Sploh veš,
da rože ne cvetijo?
Sploh veš,
da likam samo svoje perilo?
Sploh veš,
kje so tiste stezice?
Sploh veš,
da spim sam?
Sploh veš,
da sovražim ogledala?
Sploh veš,
da si zajedena v vsak trenutek?
Sploh veš,
namesto koga sem jaz?
Sploh veš,
da ne razumem?
Sploh veš,
da me ne obiščeš v sanjah?
Sploh veš,
koliko solz je mogoče pretočiti v enem dnevu?
Sploh veš,
da je najina ljubezen večna?
Sploh veš,
da spet igram harmoniko?
Sploh veš,
kako zelo te pogrešam?
Sploh veš,
kateri dan bo jutri?
In koliko jih še pride?
Sploh veš,
da postelja diši po tebi?
Sploh veš,
kako zelo te ljubim?

Sploh veš?
Sploh veš?

Za umiritev duše

Največja doza je moja Pia!

 Vzpodbuja kar telo potrebuje, glava se pa še vedno brani.

 Pa smo šli, z Nino, v jutranji mraz, v jutranjo pravljico.

 Pikin " KAKO LEPOOOO" me spominja....

 Redko, ampak iz srca!

Nekaj so geni, nekaj je ostalo iz rane mladosti. Pia ga šiba k' sneta skira! Če ne bi bila glasbenica, bi bila biatlonka.

Včeraj smo, pa še bomo, navijali za naše biatlonce. Pa Miha smo videli.

Manjka samo moja Ruth. Kako zelo manjka...

Lazanja za Pio

 Sneženje in ubita volja za karkoli.
Razen za Pio.
Obožuje zelenjavno lazanjo.

 Pa je pri meni.

Ki mi z nasmehom posuši solze.

Glasba

 Glasba naju je združila. Vedno je bila v nama.

In tako bo tudi naprej.
Danes pride v objem moja glasbenica.
Dnevi bodo svetlejši.

Moj ogenj

Razen tebe, moja ljubezen, kaj še ostaja svetu?
Bolečina ni več tisto, kar boli!

Kričeče srce ne upija veselja.
Solze osame ne poznajo poželenja.
Plaz spominov je odboj od beline.

Kdor ve zate, ve za ogenj!

Kamnolom

Jaz,

kamnolom obupa,

razpadam po kosih,

belih ledenih kepah,

ki so zamrle ti dih.

Jaz,

labirint obupa,

blodim po sanjah,

kopljem jarke,

da najdem pot.

Vertikalo navzgor.

Naravnost navzgor.

Do Tebe!

V znamenju današnjega dne

Iščem te po najinih poteh,

kjer včasih skupaj sva hodila, skušam najti te v stvareh,

ki si jih ti tako ljubila...

Nikjer sledu o tebi sami,

povsod le tema in praznina,

životarim kot v omami,

vse moje bistvo bolečina...

Ko pa dan prevesi se v večer,

obupan nazadnje se predam,

potihne v meni ves nemir,

moj Bog, saj v srcu te imam!

B?!