Iščem te po najinih poteh,
kjer včasih skupaj sva hodila, skušam najti te v stvareh,
ki si jih ti tako ljubila...
Nikjer sledu o tebi sami,
povsod le tema in praznina,
životarim kot v omami,
vse moje bistvo bolečina...
Ko pa dan prevesi se v večer,
obupan nazadnje se predam,
potihne v meni ves nemir,
moj Bog, saj v srcu te imam!
B?!
21 komentarjev:
Kaj naj rečem...
Pretresena ob svoji in vaši preizkušnji po dolgem času lahko zopet pišem...
Resnično čutim z vami...mislim na vas vse...Božislava
Pozdravljeni Raje!
Že včeraj sem vam želela pisati, pa mi ni uspelo. Danes čutim, da moram.
Ruth mi je pred meseci rekla, da bi bila lahko njena mlajša sestra. Rojeni sva na isti dan, le dve leti narazen. Včeraj sem prižgala svečko, ki je tiho gorela in osvetljevala noč, ki pa je bila svetla tudi brez njene svetlobe. Luna je sijala kot prejšnjo noč. Upam, da ste na vaši poti na goro res čutili, kako je Ruth z vami, tako kot je bila vedno tudi kadar je fizično ni bilo ob vas. Ljubezen prerašča dva, ki jo najdeta in nikdar ne umre. Ostaja tudi preko časa in prostora in povezuje. Zato nikoli ne boste sami. Sedaj Ruthin spomin v vas živi naprej in preko vas dela dobre stvari. Ruth je bila prava mojstrica v iskanju dobrega v ljudeh. Vsi ki smo jo srečevali, smo čutili, da ob njej postajamo boljši. Sedaj v zadnjem mesecu spoznavam, da ste pravi mojster tudi vi. Koliko lepih misli in dobrih želja se razliva preko vašega bloga. Z vami smo in želimo vam res vse dobro, da bi bolečina izgubila ostrino čimprej in da boste lahko gledali v svet vedro in z zavedanjem, da je vaša draga in ljubljena Ruth še vedno ob vas, le na drugačen način. Saj drugače sploh ne more biti: prava ljubezen nikoli ne mine.
Rada pa bi vas nekaj prosila. Ne dovolite nikoli, da bi vas (četudi le v čisto skritem kotičku srca) kdaj razjedal dvom. Ruht vas ljubi in tega prav gotovo ne bi želela.
Ko nekdo razkriva svoje življenje, ki ga živi polno, goreče in radostno, se lahko v kom zbudi kanček nevoščljivosti. In nekateri tega ne znajo skriti. Oprostite jim, saj v življenju niso imeli in doživeli niti približno toliko lepega kot vi in Ruth.
Jutri bo nov morda sončen dan in ona bi želela, da ga živite polno. In zagotovo bo neprijeten nemir današnjega dne v vašem srcu zamenjal pravi mir.
In še to; krasne otroke imate, v njih vaša žena prav tako živi naprej. Imejte se še naprej tako radi.
Želim vam vse dobro in pošiljam velik prijateljski objem.
Branka
Tukaj smo zato, da se tolažimo,da prisluhnemo! In vsi, ki smo tukaj, vemo kaj prestajate! Jelka
Vedno jo boste nosili v srcu, tega vam ne bo vzel nihče.
Mi, ki vas spremljamo, smo rama, na katero se lahko naslonite, ko omagate pod težo spominov in bolečine. Na njej se lahko izjokate, pa čeprav z besedami.
Upam, da čutite našo željo pomagati, tolažiti, razumeti.
Mirno noč vam želim in veliko notranje moči, da preživite jutrišnji dan.
Tanja M.
Želim ti mirno noč-objem B.B.
Spoštovani Raje…
Ganljiv, čustven in žalosten zapis B-ja?! o pogrešanju, žalosti, bolečini je dokaz, da niste sami, ki se soočate s tako veliko in bolečo izgubo. Da ne bom narobe razumljena: želim povedati, da vam je mogoče lahko v tolažbo tudi to, da res niste sami v svoji bolečini! Mnogi enako čutijo in čutimo in ta misel naj vam da vsaj malo nove volje in dodatnih moči. Vem, res vem, da ni enostavno in lahko in da boli a druge poti ni: živeti naprej!
In itak: moj Bog, saj v srcu jih imamo!
Andreja A.
Raje, veš, bolj ko tole berem, bolj sem prepričana, da bi zase dobro naredil, če bi po času, ki je minil, žaloval v krogu svojih bližnjih, žlahte, sosedov, dobrih prijateljev in s sabo. Ker eno je takojšnja reakcija ljudi, izrečena sožalja, drugo je pa zdaj tole pisanje... saj veš, kaj mislim, marsikaj čudnega in čudne ljudi lahko privablja... pa z vsem spoštovanjem do vseh. Jaz vem, da bi se malce odmaknila od tega. Imaš sigurno kopico ljudi, ki jih lahko objameš zares, jim zaupaš in z njimi deliš bolečino. Bi bila prav vesela zate, če bi naslednji blog prebrala o bonsajih, vaši vrtnariji, kadarkoli... Vse dobro ti želim!
Aja, sem ti enkrat rekla, da imaš dobre fotografije, so dobre tudi te s prejšnje objave, ampak veš, Ruthine so bile bolj lahkotne in igrive, čutne do narave, kompozicija odlična. Se strinjaš? Fotografija vedno odraža tudi nas same... (tudi moje so bolj 'zakompicirane') Lp.
Raje, jaz pa mislim, da so vaše dnevne objave, ki jih delite z nami, kar dobra terapija...človek mora dat iz sebe, kar čuti. Tudi Ruth je delila marsikaj na blogu, tudi osebnega...če pomaga, hvala bogu. Če imaš komu povedati, kar čutiš in e tišči, ne rabiš psihiatra! In vsi vemo, da nekaj lahko deliš z otroki, nekaj z žlahto, nekaj s prijatelji, nekaj pa še najlažje z naključnimi znanci ali celo neznanci.
Jaz vas občudujem, ker se mi to hkrati zdi zelo pogumno...
Ravnajte po svojih občutkih!
Karla
Tudi jaz čutim vašo bolečino.
Čez dan je že malo boljše, kajne?
Hudo je, ko ostaneš sam, sam v sobi, kuhinji, pred hišo...
G.Raje! En nasvet vam dam! Vi ste res lep moški, urejen, uspešen.
Okoli vas se bodo sukale razne lepotice, lisice.
Nikar jim ne nasedajte!
Pa ne zamerite mi, ker to pišem. Lahko bi bila vaša mama. Ruth je pa naša najsvetlejša zvezda na nebu. Rešena vsega, nas pa še čaka...
Vse dobro in topel objem - vam in vsem vašim. Marija D.
Res je, ljudje smo zelo različni. Hvala Bogu! Tako se med nami lahko pretakajo tudi različne energije in informacije. Samo od nas je odvisno, kako jih bomo sprejeli, doživeli in občutili.
Vse te izkušnje, tako dobre kot slabe nam pomagajo na naši poti zorenja. Čustva so naše največje darilo, ker le z njimi lahko ovrednotimo svet in dogajanja v njem. Samo močni in pogumni jih lahko izrazijo tudi navzven...B...Božislava
Spoštovani Raje… Že star pregovor govori: »Kolikor ljudi, toliko čudi.« zato ne poslušajte nikogar od nas (niti mene, niti Anite, niti kogarkoli drugega) ampak delajte kot vam narekuje vaše bogato srce: če se vam joka: jokajte, če se vam piše: pišite, če se vam zdi da objavite: objavite, če se vam ne zdi, da objavite: ne objavite itd, skratka kakor vam veli srce: v kar pa itak ne dvomim, da je že zdaj tako. Polagam pa vam na srce: velika škoda bi bila, da tudi tako krasen blog »umre«!!! Mirne dni in lp,
Andreja A.
raje, nisem spretna z besedami, veliko mislim na vas in vajine otroke .. držite se! upam, da vsaj malo pomaga tudi ta tolažba preko bloga.
Sam sem.
Sploh nisem sam.
Tu je moja Ruth, tu so otroci, tu so energije Vas, ki ste jih od dneva naprej iz srca pošiljali(le) tudi preko bloga.
Kot sem že povedal - VSE JE RES. Vsi imamo prav. Drobtinice, ki jih darujete, me hranijo. Kot, kakor berem, hrani Vas, ne naša bolečina, namreč njena enregija. In ta je, ki jo bom ohranjal, ki jo bom delil. Sedaj pač v obliki joka, žalosti, kasneje v bonsajih, kasneje... ne vem.
Ko pride dan, napišem o življenju. Nekoliko drugačnem. Kot sva ga živela, sva ga sprejemala, midva.
Ni bilo vse SONCE. a ljubezen, taprava, prvinska, je vedno ob pravem času postavila stvari na stran, ne pot, ki vodi ...
Ki vodi do --- konca? Novega začetka?
Praznina, kar je edino kar občutim, je mesto, da se zapolni. To vem, in to je dovolj.
Kako, na kašen način, kje, zakaj... vse to še pride.
sem, kjer sneži.
v gorah bo plazilo...
Raje
G.Raje...
Pišite,pripovedujte,jokajte....
Samo vi in vam podobni,ki smo žal to doživeli vemo kako boli...
Mene še sedaj in vedno me bo.
Pogum,upanje pa ostaja...vendar upanje kot si ga želimo nam ne pomaga.Pomaga nam čas ampak ostanemo sami...
Tina
Na današnji dan sta odšla oba, ob isti uri, samo mama 20 let kasneje...prižgala sem jima svečko doma...hvaležno se ju spominjam...hvaležna sem jima za vse obilje ljubezni, ki je bila med njima in bogatila vse okoli njiju...
Po vseh letih je ostala ljubezen in hvaležnost...B
Delite,objavite,....vzemite si čas skozi pot žalosti kot vam veleva vaša notranjost.Vsi ti blogi,besede čeravno od neznancev pa pomagajo -vsaj nekoliko.Lepa beseda- lepo mesto najde! Jelka
Spoštovani gospod Raje!
Pišite, pišite, podajte nam svoje neizmerno znanje in pogled na življenje. Smrt, ki odreši naše najdražje, pusti neizmerno bolečino tistim, ki ostajamo. Včasih sem jezna, da se je to zgodilo, toda kaj pa mi vemo zakaj?!
Ne mine dan, da se spoštovane gospe Ruth, s katero sem se tudi osebno srečala, ne bi spomnila. Zavest, da nam je dala vsevprek toliko energije, me osrečuje.Zdržite in nam kaj lepega pišite!!
Irena
Spoštovani Raje!
Želela bi povedati naslednje:vaša bolečina, tragedija, ki se vam je zgodila, se nas je dotaknila. Tako tistih, ki so povezani z vašim življenjem, in tistih, ki smo nestrpno pričakovali Ruthine prispevke, pa se žal nikoli nismo osebno srečali z njo.
Pa ni niti bilo potrebno, njeno energijo se je čutilo tudi preko ekrana, člankov.
Sem pač človek, ki je na strani bolečine, s ciljem, pomagati človeku premagati, razumeti, zakaj...
Zato sem se oglašala, vas spremljala, čeprav se ne poznava.
In bila neznansko v skrbeh še nekaj tednov nazaj, ko je kazalo čisto drugače...
In bila spet neznansko vesela, ko ste pričeli - kako naj rečem - trgati se iz objema otopelosti.
Tako je, kot pravite, ste sami in niste sami.
Preživeti in živeti - to je samo vaša odločitev.
Mi nastopimo takrat, ko nas spustite v svoj ranljivi svet, da vam ublažimo kakšen trenutek, morda samo nakažemo, da je še nekje pot, ki ne vodi le v trpljenje.
Pa saj to veste tudi sami, le pot do tja se zaenkrat zdi tako neskončno dolga.
Vesela bom, če bom nekoč lahko prebrala knjigo, ki jo boste napisali.
Življenje res ni samo ljubezen, tista rožnata, brez težav, življenje, tako spoštovanja vredno življenje, je kopica kompromisov med partnerjema, tudi težkih trenutkov. In tista prava medsebojna ljubezen je tista, ki obstane kljub oviram, ki jih življenje postavi na pot.
Tako. Se opravičujem, ampak nekako sem čutila dolžnost, da to napišem.
Želim vam, da najdete pravo pot, da zapolnite praznino, seveda, ko bo čas zato.
Srečno, spoštovani Raje!
Tanja M.
Raje,
čakam tvoje naslednje zgodbe...
Nina
Ojla,
pišem prvič,čeprav spremljam zgodbo,ki jo piše življenje.
Priznam,da si car.Upaš si priznati,sebi,nam tu,,tam,
in onim nekje...,kako globoko na tleh si.
Verjameš,da se stvari zgodijo z razlogom?OK
Ampak zakaj nas življenej
preizkuša na tako krut način?
Zakaj tako hitimo,želimo vse naeenkrat,prehitevamo lastno bitje srca.Še,pa še,pa še ni dosti.Kje sem pa jaz,ti,on,ali ona?
bla,bla,bla...Koliko vprašanj.
Ajd,čao
Miri
Če bi zelo poenostavila, da ne bom preveč burila duhov...ČLOVEK NI SAMO FIZIČNO BITJE. Njegovo bistvo je njegov duhovni del, njegova
D U Š A, ki prihaja iz duhovnih sfer. Da lahko preživi v materialnem svetu, potrebuje telo.
Preden se utelesi, si izbere nalogo za prihajajoče življenje in okolje, v katerem bo bivala. Lahko izbere sodelovanje z določenimi dušami, ki ji bodo pomagale pri učenju in napredovanju.
Nekatere stvari so nam, oziroma si jih izberemo že pred rojstvom, večina pa je prepuščena našim svobodnim odločitvam.
Fizična smrt je prenehanje delovanja fizičnega telesa, duhovni del - duša, se vrne v svet
S V E T L O B E in popolnosti.
Bistvo človeka je duša, fizično telo je njena obleka.
L J U B E Z E N je lastnost D U Š E...božislava
Objavite komentar