Premor

Sneži. V meni je mir, plazovi pa bodo nekaj časa grozili strminam. Čas za druga gibanja in delanja.
Za dva dni se umikam na Pokljuko, potem nabašem kombi bonsajistov - smer Belgija.

Do ponedeljaka bo tule zeval premor! Pojdite še vi stran od računalnikov. Življenje se dogaja na drugi strani. Tista, nimam časa, je bosa.

KANJAVEC

Takole jutro utrujenost zbriše s čistimi barvami. Čimprej naprej. Cel dan smučarije je pred nama.

Med pakiranjem vedno pretežkega nahrbtnika sva slučajno med množico pešakov "trofla" na Igorja, ki je imel podobne načrte kot midva - čez Konjski preval na Velo polje, nato čez Hribarice na Kanjavec.

Pa smo šli. Tuleč od užitka. Super sneg, super vreme, super panorama, super družba.

Ejga, moja žena ga kr žge! Lahko bi reku -'ma jajca. Jasno, to se samo tako reče.

Konjski preval, malo desno, skoraj navpično navzdol proti Velemu polju.

Se že vidi smer povišanega utripa.

Tako odlične razmere v naših gorah ponavadi nastopijo bolj proti pomladi.

Nevarnost plazov je res minimalna.

Pod vrhom Kanjavca smo poduškali še z dvema Kranjčanoma.

Eh ja, ljubezen na 2568 m ... do Ruth, do hribov, do zime, do smučanja!

Štiri ure s Kredarice, počitek na vrhu - in čaka naju še štiri ure do Krme.

Področje je ravno prav odmaknjeno.
Zato se nedoložnost beline, ki jo rezkoma previjugaš, najde z lahkoto.

Spet na Velem polju.

Še zadnji vzpon na Bohinjska vratca.

What to say? Problemi takole VEDNO ostanejo v dolini.

PONOČI NA KREDARICO

Polna luna!!!
Skupaj z belino zime dela noči čarobno svetle.
Zraven doživeti še tišino v gorah ...

V soboto ob 22h sva se z Ruth z avtom odpeljala v Krmo. Nato na lastni pogon - s smučmi na Kredarico.

Minus 17 se je z višino počasi talilo na minus 10. Luna pa je delala dan. Čelk niva potrebovala.

Kdor se zmrduje nad svetlobnim onesnaževanjem - takole je v dolini okoli treh zjutraj.
Ko vse še spi, dolina žari!

A to noč je najbolj svetlobno "onesnaževala" luna.

Na Kredarico sva prišla v slabih šestih urah - malo pred peto zjutraj.
Tam naju je pričakalo polno smrčalcev. Komaj sva našla prostor na mizi in klopi za kratek poskus lovljenja spanca. Meni je delno uspelo, Ruth pa ne.
Zato nisva zamudila menjave luči. Prehod svetlob je bil nekaj posebnega. Luna je zahajala, sonce vzhajalo ...

Duša je bila nasitena! Še želodec, potem pa naprej na Kanjavec.

ZIMA

Prijateljica. Ko ne grem na Aljasko, pride k meni. Božat in izzivat.
A to ni to. Kulisa je odlična, igralci isti, zgodba pa je čisto nekaj drugega. In to me jebe. Preveč vsakdanjih odgovornosti za prehod v drugo stanje. Občasni pobegi ja, pa tudi to ni to. Trenutki so prekratki. Voda se nima časa niti ohladit, kamo li zmrznit.
Pia mi je za novoletno darilo dala v pesem zavit moj omiljeni piškot, ki ga lahko pojem na doooolgem pohodu. Sem ga, v torek. Pesem pa pravi:

POT

Hodim ...
Hodim tja ... daleč.
S sklonjeno glavo.
A vendar - hodim.

Vidim vzhod, nekje daleč.
Skozi priprto oko vidim vzhod,
tam, daleč.

Komaj dvigam težko glavo,
s težavo odpiram motne oči,
še težje diham ta jutra ...

A še vedno hodim.

Hodim tja ... daleč ...

Soncu naproti.

In kako pogreje občutek, ko veš, ko čutiš, da so tvoji najdražji tvoji najbližji!

Adrenalin/m3

Smučam in letim. Ampak tole je pa tu mač
Film

Hvala sister!

Simulacija, stimulacija

Pet let je v tem času um preganjal moje telo. Cele dneve in tudi noči. Aljaska in my mind! Vonj zime je kurba!
Sem moral it. Na stara pota, za cel dan.

S smučmi in peš.

Danes sem pomirjen. Bolečino v duši je zamenjala bolečina v desni nogi.