sreda, 25. november 2009
Podrt
Ej, kva sem podrt.
Vzroki so vsekakor včerajšnji (prenašanje pretežkih skal v breg, Kranjska gora - domov by foot, klic bankirja, žulj na podplatu) in nočni (preveč spanja).
Nisem slabe volje, samo podrt sem. Na novo se bom sestavil po starem.
Še danes.
Vzroki so vsekakor včerajšnji (prenašanje pretežkih skal v breg, Kranjska gora - domov by foot, klic bankirja, žulj na podplatu) in nočni (preveč spanja).
Nisem slabe volje, samo podrt sem. Na novo se bom sestavil po starem.
Še danes.
ponedeljek, 23. november 2009
Pršič
Zima še ni zvrgla. Privoščila si je počitek, dopust. Nekje pa še vztraja. Ko so temperature povsod v gorah krepko pozitivne, tukaj delamo sneg. Očitno mraz hodi spat na Rudno polje.
In vse ima svoj namen.
Mladi upi 
sreda, 18. november 2009
Stik
Podzavest. Stik subrealnosti z zavednim. Razvita ali skrita navodila, ki jih slišim, berem, čutim, upoštevam s privdihom intuicije. Za mnoge fikcija, za druge nejasen glasnik zavedanja, za redke odprto okno vase. Moč delovanja in občutkov se spreminja z močjo impulzov dogodkov. Deluje vedno, upošteva redko.
Tudi v sanjah deluje. Sploh.
Podzavestno sem se odpravil, z Dikom jasno, na Vajnež, na hrib. Na trening in slovo. V Nepal ne, v knjigo spomina tudi ne, v hrib. Prijatelju stisnit slovo.
Iz prevroče doline skozi megle.
Do sramežljivega sonca, čisto začasnega, podarjenega za vrh,
za stik!
Spremstvo.
Tomaž je verjel v Njega. Drugačnega. Kot je bil drugačen tudi sam.
Ni poznal meja.
Stene, oltar v kadilu.
Nastavil sem se vetru. Odpih, podpis.
Tudi v sanjah deluje. Sploh.
Podzavestno sem se odpravil, z Dikom jasno, na Vajnež, na hrib. Na trening in slovo. V Nepal ne, v knjigo spomina tudi ne, v hrib. Prijatelju stisnit slovo.
Iz prevroče doline skozi megle.
Do sramežljivega sonca, čisto začasnega, podarjenega za vrh,
za stik!
Spremstvo.
Tomaž je verjel v Njega. Drugačnega. Kot je bil drugačen tudi sam.
Ni poznal meja.
Stene, oltar v kadilu.
Nastavil sem se vetru. Odpih, podpis.Dik razume kdaj sem potrt.
Žalostna. 
Opazovana.
Verjamem v znamenja. Ne tista, ki so jih postavile človeške roke. Tista, posebna.
Tista, ki jih opaziš, največkrat tudi ne, si jih razložiš kakor znaš, 
kakor veleva podzavest.
Ne vem, verjamem, da je našel!
Žalostna. 
Opazovana.
Verjamem v znamenja. Ne tista, ki so jih postavile človeške roke. Tista, posebna.
Tista, ki jih opaziš, največkrat tudi ne, si jih razložiš kakor znaš, 
kakor veleva podzavest.Stik.
Slovo.
Tomaž je verjel v tretje oko.
Tomaž je verjel v tretje oko. 
Ne vem, verjamem, da je našel!nedelja, 15. november 2009
Poti
Težko je normalno delovat ko se v vsakem kotičku misli skriva izguba. Smrt Tomaža Humra me je zrukala do temeljev. Zagrnila me je z zaveso vprašanj brez odgovorov, potlačila do dna. Do snega, ki sva ga oba potrebovala za svoj razvoj.
Vsak po svoje. Tomaž navpičnega, jaz vodoravnega, pa vendar v istem smislu. On vedno drugje, sam pa se vračam na isto pot. V iskanju Poti. Iskanja mej samega sebe, točke, do kamor lahko greš, do kamor si upaš, točke spoznanja, so individualna. Umetnost in režim posameznika. Ko se te meje približajo, čeprav na daleč, začutiš podobnost.
Čas dajanja in čas sprejemanja.
Bil je popolnoma drugačen. Nevsakdanji. Ob redkih srečanjih, ko sva debato razvijala v neskončnost, sva si z nasmehom in hudo močnim stiskom roke, brez besed, z očmi, dala vedeti, da je v vseh razlikah med nama dovolj samo eno, edino, ki naju bo spet enkrat združilo, klic. Ne toliko klic stene ali klic divjine, klic nemirnega srca, ki bije samo za svoje - tvoje življenje. Sploh pa ne klic smrti! Usode pač.
In greš...pošten do samega sebe. Ker si, kar si.
Od včeraj so vsi Zakaji bogatejši za še en Zato.
Vsak po svoje. Tomaž navpičnega, jaz vodoravnega, pa vendar v istem smislu. On vedno drugje, sam pa se vračam na isto pot. V iskanju Poti. Iskanja mej samega sebe, točke, do kamor lahko greš, do kamor si upaš, točke spoznanja, so individualna. Umetnost in režim posameznika. Ko se te meje približajo, čeprav na daleč, začutiš podobnost.
Čas dajanja in čas sprejemanja.
Bil je popolnoma drugačen. Nevsakdanji. Ob redkih srečanjih, ko sva debato razvijala v neskončnost, sva si z nasmehom in hudo močnim stiskom roke, brez besed, z očmi, dala vedeti, da je v vseh razlikah med nama dovolj samo eno, edino, ki naju bo spet enkrat združilo, klic. Ne toliko klic stene ali klic divjine, klic nemirnega srca, ki bije samo za svoje - tvoje življenje. Sploh pa ne klic smrti! Usode pač.
In greš...pošten do samega sebe. Ker si, kar si.
Od včeraj so vsi Zakaji bogatejši za še en Zato.
Naročite se na:
Objave (Atom)