Utrip

"Čez čas spoznaš razliko med držanjem za roke in objemanjem duše. Spoznaš, da ljubezen ne pomeni odprtosti in da družba ne pomeni varnosti. Začneš se zavedati, da poljubi niso pogodbe, darila pa ne obljube! Poraze priznavaš s ponosno dvignjeno glavo in široko odprtih oči, pokončno kot mož, ne potrto kot otrok. Naučiš se graditi ceste za danes, ker je jutri za načrtovanje preveč negotov. Čez čas spoznaš, da te celo sonce opeče, če se mu predolgo izpostavljaš.
Zato zasadi vrt ZASE, neguj svojo dušo in nikar ne čakaj, da ti kdo drug prinese rože. Vedi, da ti res lahko uspe...da si res močan in res vreden."

Tomaž Humar

Še en brin

V tegale sem se prvič obregnil januarja 2009.

Razen tega, da je umetno zvit, je bilo nično. Nemogoče, oziroma na silo, zato sva zaključila v takem stanju.

Sledilo je dve leti potrpežljivosti. Presajen v še vedno veliko posodo, v boljši substrat (Chabasai +akadama), občasno vršičkan in porezan, zmerno gnojen, se je počasi razvijal.
Pozno popoldan, dve uri. Počasi postaja podoben bonsaju. Spomladi v primerno posodo, poleti finese pa bo. Vsako drevo ima svoj karakter. Včasih je skrit, včasih neizrazit. S potrpljenjem in osebnim napredovanjem ga najdeš. Če.

S slikanjem se pa nisem potrudil. Na brzino, ni cajta.

Itoigawa

Kitajski brin, Juniperus chinensis 'Itoigawa', 25 cm

Takole, namesto novoletne jelke.
Toliko za letos.
Danes po pameti, drugo leto pa s pametjo!

Malček mugo

Aleševo darilo pred leti. Majhno, a iz srca. Rekel je: "tle maš, prodaj..."

Imam, pa ne prodam. Bom videl, kako bo zgledal čez 30 let. Po treh letih je že čisto drugačen.

Razvejanost in majhne iglice pri samo 17 cm višine. Pinciranje in kontrolirana prehrana.

Velik ne bo nikoli. Bo pa živahen.

Šššššššš...

Potrebujem veter. Da mi odpihne gnilobo. Potrebujem mraz. Da zamrzne reko negativnih misli. Potrebujem sonce. Da  bom videl kako naprej.
Dnevi so kratki. Življenje tudi. Ni več časa za jamranje!

Volna

Ponesrečeno vreme izpira stresno leto v opomin. Ni, da bi hodil iznakaženih misli po blatnem polju, ni da bi izzival plaz v morki višini. Sedeti, s knjigo v sebi, priznati resnice, namesto piva čaj, namesto želja in čestitk iskren objem, namesto svile volna, namesto večernih butastih reklam in filmov poljub. Ma kaj poljub...

Vse mine, tudi tisto najboljše.

Saj, saj

Ne vem če je gripa, je pa bedno.
Že tako nisem to, kar hočem bit, zdaj pa še to.
Danes je že bolje. Le prazniki še prihajajo. Ne maram jih. Vsak človek ima kdaj praznik, pa ne takrat kot je zapovedano na koledarju. Tega ne praznuje. Niti obdarja se ne takrat. Šteje pa.
Nikoli nisem hodil v cerkev. Je pa polna luna, čeprav se ne vidi. Se pa čuti.
Dobre volje sem.