Macesni 3

Mihetov dan je končno prišel.Vzela sva frej in šla v hribe. Čista milina. Ob temperaturi okrog nule, kristalni modrini in tišini se sprašujem, če vseeno ne bi bilo bolje, da bi bi bil drevo. Da bi bil bitke za obstoj samo z naravo, nevedoč za denar, politiko...

Pa ne bi bilo čisto tako. Tudi drevesom lahko življenje spremeni človek. Nekaterim sva ga z Mihom. Ampak skrbno, z ljubeznijo, z namenom živeti. Ob poteh pa so ležali z motorko posekani bratje. Brez možnosti. Imeli so smolo, ker so rasli preblizu pašnika.

Iskala sva najboljše. Nisva šla povprek. Rabutala sva samo zrelo sadje.
Mihova ozimnica.

V senci je zima. V glavah pomlad.
Šel bi mimo. Zakladi so vedno skriti, ali vsaj prikriti.

Konje sva puslila v dolini. Nosila sva sama.

Miha posluša življenje na podobnih frekvencah kot jaz. Zato je bil dan popolnejši.

Doma pa še kar precej v noč potegnenjeno sajenje. Rezultate še pokažem.

Juniperus squamata "Meyeri"

Brin se je kar nekaj časa neožičen neovirano razraščal. Ko pride na vrsto, dobi novo frizuro.

Dobro jutro zaspanci

Pozna jutranja prebujanja so mogoče prijetna. Vendar zamudili ste najlepši del dneva. Kar se tiče narave, mislim.

Takole se je začelo

Preostanek dneva je lahko za vas še lepši. Odvisno od vas.

Carpinus laxiflora

In še gaber. Japonski. Jesen ga boža z rdečo roko.

Takole je pa zgledal poleti.

Ulmus parviflora

Korak naprej k fotografiranju bonsajev. Pinki hvala. Ozadje in zaslonke štimajo. Zdaj pa seveda manjka še mizica. In vaja.
Takole zaenkrat:

neobdelana fotka

računalniško popravilo

Takole pa od zadnjič:

Celtis sinensis - jesenska

Pred nekaj tedni se je takole šopiril v vsej svoji bujnosti:
Nižje temperetaure mu barvajo listje v rumeno. Rumeno v vseh odtenkih.

Če bo danes sonce, se bom potrudil s slikanjem. Pinki mi je poklonil novo ozadje in me podučil o malih fintah fotografiranja bonsajev.

Na žalost je platno za tega velikana premajhno. Neuspel poskus.

Detajli:

Pa še ideja za spomladi, oblika krošnje in posode:

bo bolje kot sedaj:

Bukovna

Gregu sem že v Belgiji obljubil, da greva skupaj lovit bukve. Zanj prvi koraki v svet jamadorija, zame fajn družba in pomoč. Delo je tako lažje(vsaj zame :)), in opravljeno hitreje.

Ker je bil plac, beri najdišče, že vnaprej določen in poln pravih lepotic, sva s šolo izkopavanja zaključila dokaj hitro. Sledilo je še presajanje.

Najprej priprava potrebnega materiala - primerne posode, substrat, priprava delovnega mesta
in na delo. Ker sem bil pri priparavi malo pozabljiv, je pomočnik naredil nekaj dodatnih sprehodov ( Grega oprosti, ampak bilo je namerno) in ker naju je med delom prišel kontrolirat inštruktor Aleš z nadinštruktorjem Katarino, sva končala tik pred nočjo.
Takole. Najprej Gregove:

Pa še moje: