Macesni 3

Mihetov dan je končno prišel.Vzela sva frej in šla v hribe. Čista milina. Ob temperaturi okrog nule, kristalni modrini in tišini se sprašujem, če vseeno ne bi bilo bolje, da bi bi bil drevo. Da bi bil bitke za obstoj samo z naravo, nevedoč za denar, politiko...

Pa ne bi bilo čisto tako. Tudi drevesom lahko življenje spremeni človek. Nekaterim sva ga z Mihom. Ampak skrbno, z ljubeznijo, z namenom živeti. Ob poteh pa so ležali z motorko posekani bratje. Brez možnosti. Imeli so smolo, ker so rasli preblizu pašnika.

Iskala sva najboljše. Nisva šla povprek. Rabutala sva samo zrelo sadje.
Mihova ozimnica.

V senci je zima. V glavah pomlad.
Šel bi mimo. Zakladi so vedno skriti, ali vsaj prikriti.

Konje sva puslila v dolini. Nosila sva sama.

Miha posluša življenje na podobnih frekvencah kot jaz. Zato je bil dan popolnejši.

Doma pa še kar precej v noč potegnenjeno sajenje. Rezultate še pokažem.