Rok je doma

Prijateljev prihod v resničnostni šov smo pričakali prijatelji in seveda njegovi domači. Le peščica. Brez fanfar in šampanjcev, rdeče preproge in harmonik. Edino tako je prav. Blišč se skriva v dejanju. Čisto osebnem.

Prišla sta, Rok in njegov sotrpin - kolo.
Solze sreče v družinskem objemu...
...in čestitke prijateljev.

Tekmovanje brez nagrad!? To ne gre. Sin Matevž se je potrudil in očetu predal pokal. Pogled nanj bo vedno odnesel misel tja daleč.

Srečna Erika! Pa ne zaradi pokala (čeprav je na sliki tako videti).
V krogu domačih.
Za arhiv. Slika slaba, pozer dober.
Pa so spet popolni. Ni lahko za družino. In brez njihove podpore ni Aljaske. Nimajo vsi take sreče.

Bravo Rok! Samo to mi še povej: " Je bilo zadnjič?"

Tečaj

Janez se je po nekaj letih samoučenja odločil za nadgradnjo. Po dvournem razglabljanju o osnovah bonsajizma se je lotil dela na brinu - Chamaecyparis pisifera 'Boulevard'.

Po skoraj štirih urah čiščenja, rezanja in žičenja:
Pa imamo še enega kolega. Nismo se videli zadnjič.

Dobro jutro

Dan izriva noč. Pomlad in zima pa si podajata jutro. Dobro jutro!

Ven, v naravo

Nimam obstoja v pisarni. Prioritete inside so prešibke. Manjka mi neskončnosti in gibanja. Nedeljo uporabim za nedeljo. Hoja, hoja, hoja. Po dežju, z namenom. S ciljem. Vračam se mirnejši, umazano moker, bogatejši za tri jamadorije, gloge.

Petek in sobota sta bila lovljenje časa. Vmes je azeleja dobila aloksiran objem.

Takole je bila videti v začetku lanske jeseni:

Takole novembra:
In danes:
Še par let in bo postala bonsaj. Maja pa bo cvetela, cvetela...

Naprej

Konec zgodbe ali konec poglavja?
Poglavja vsekakor. Zaključil ga je Rok, tako kot je bilo zamišljeno v scenariju. Le število nastopajočih "junakov" je prekleto malo. Sploh mi je žal, da tegale, na spodnji sliki, ni zaslediti v zaključku zgodbe.

Za analize ni potrebe. Vse je jasno. Vse, razen tega, kako ozdraviti odvisnost.
Gospa Realnost je kristalno čista. Gospod Ego pa išče v njenem sijaju popačenih odsevov in iz njih, kot Meta Malus in njej podobni, napoveduje prihodnost. O kateri seveda nima pojma. Goljufivi Filozof.

Zarečenega kruha sem se v zadnjih letih prenajedel. Zato se prepuščam postu.

Res pa je: Življenje brez ljubezni in pravih prijateljev je en navaden, povprečen blues!

To spoznaš lahko na veliko načinov. Tudi na Poti.

Nome!

Prijatelj Rok je v Nomu.
Pet let pozneje. Opletanja med željo, fikcijo, obdukcijo in hotenji so končana. Tisoč laži samemu sebi, milijon tišin, bolj hrupnih od explodiranih bomb brez pomena, je pojasnjenih.

Sedim, ker pač tako je, ne vem več kakšna je razlika med bolečino in bolom in počutim se bolje. Hvala prijatelj!

Le tega še ne vem, od kod mi pozabljeni stihi:
"...ni večje je bolesti, kot so dnevi sreče v trpljenju!" Dante
In tu se je zmotil. Ne sedmi, peti krog!

Presajanja

Prekleta podzavest! Učinek prihaja vsako noč. Prijatelju pomagam preko morja, preko cilja, v mir. Zbujam se premražen in utrujen.
Verjamem v sile, ki jih ne vidimo.
Verjamem v sile, ki jih čutimo!
Zate - Rok!

Čez dan pa v svet življenja, ki se prebuja.


Ko se zvečer usedem pred Tv, si rečem: " Saj to ni res!!" Ugasnem.
Ruth predava rožice. Prepuščam se sanjam.
Včeraj je bilo danes jutri.

Koraki do pomladi

Ker zime sploh ni bilo, doma mislim, se drevesa prebujajo rano. Kot jaz. Pisarniška dela opravljam od 4h zjutraj naprej. Čakajo me rože v rastlinjakih. Zalivanje je moja domena. Potem pa, kar je najnujneje. Trenutno je to presajanje bonsajev. Delo, za katerega sem mislil, da ga bom opravljal konec marca, v začetku aprila. Ker je vsaka stvar za kaj dobra, je moja predčasna vrnitev togledno sigurno.
Včeraj sem užival. Ko se lotiš takega materiala, upaš da bo skrivnost v zemlji močno razvita. In bila je. Iz jamadorijev sta nastala dva obetajoča bonsaja.

Crataegus monogyna; glog - višina 70 cm, nebarij 15 cm

Carpinus betulus; gaber - višina 80 cm, nebarij 13 cm


Do konca tedna pa jih čaka še cela vrsta.

Nazaj v sedaj

Malo več kot en teden je od tega, ko so mi tule misli uhajale k bonsajem. Se vidi zakaj.
Nato so se stvari obrnile. V smer domov.
In doma?
Tu mač. Potreben postopnega infiltriranja sem se že prvi dan usedel v kombi in gas na Nizozemsko. Lodder, moj dobavitelj bonsajev in vsega v zvezi z njimi, je imel v soboto in nedeljo dan odprtih vrat. Tudi zame. 12 ur urejanja misli za volanom z malo spanja in bil sem tam. Neverjetno, kako hitro mine 1200 km v avtu. 500 na smučeh pa...
Vse je bilo v stilu in bilo je kaj videti.

Neverjetna izbira. Cene pa za tisto pravo tudi.

Nekaj od videnega je vseeno našlo protor v kombiju. Posode, orodje, bonsaji...občutki.
Najboljši suiseki, kar sem jih videl kdajkoli:
V soboto je bil gost Sandro Segneri. Obdeloval je brin. Dokazal je, da je mojster.
Pet ur ogledov in nabave je bilo dovolj. Mogoče za stanje tistega dne celo preveč. Zato sem jo mahnil domov. Še dodaten bonus sklepov in ugotovitev. Na koncu pa v Taueren tunelu kreš. Tik pred menoj. Think!

Polnoč sem vseeno dočakal v objemu moje ljube.

Potem je bila nedelja. Dan kristalnih misli. Preveč sebičen. Kako ubiti žival v sebi?

Noči so še zmeraj bele. Roku pomagam na poti k cilju. Kako živo, kako resnično.

In kaj je res?

In kaj ne?