Novo Mesto

Yazzinty, teden jazza v Novem Mestu za Pio, se je končno začel. Višek letošnjih počitnic za petnajsletnico. Povsem drugačen od sovrstnic. Šteje pa samo zadovoljstvo. In Pia ga premore veliko.
V Novem Mestu, v bloku, pa domuje tudi Miha. Meni sorodna duša. Pa ne samo zaradi bonsajev.

Azeleji na stari del mesta gledata zviška.
Mala že teži k popolnosti.
Večjo pa pestijo težave. Rešljive.
Družinska ljubljenka.
A Mihov svet je v naravi. Zidanica v tem primeru nima z vinom nobene veze (skoraj nobene). Bonsaji pač.

Ni jih veliko. So pa zverine prihodnosti. Kot njih lastnik. Ima vizijo, ima srce!
Za letošnje, le par njih, prišleke, je zemlja že pripravljena. Polna zraka in izkušenj.
Padla sva senco luknje.

V senci zgodovine,

z mrzlim pivom v roki,
sva usklajevala podobna šumenja.

Miha, njegova smejoča ženska, zgovorni oče, žar in senca.
Pa ni bila nedelja. Bil je skoraj praznik.

Go on my friend!

Nemogoče

Vpliv človeka na vreme je VELIK. A neposredno nikakršen. Strele se ne da ustaviti. Niti dežja. in ne sonca.
Vpliv sebe na sebe je neposredno močan. A posredno ničen.
Kdo vse hudiča meša mojo skledo?
Kdo meče vanjo vso to nepotrebno, nezaželjeno šaro?
Kdo spreminja okus mojemu življenju?
Poleg povabljenih.

Bonsaji

Struktura mojih celic mi dopušča delovanje v temperaturnem območju od minus 45 do plus 25 stopinj. Spodnjo mejo prenašam mnogo lažje. Pasji dnevi so dnevi iskanja. Sence in hladu. Hribi, doma pa je najhladnejši kot pisarna in zunaj moja delavnica. Bonsajska delavnica. Ta teden sem izkoristil vse možnosti.
O hribih sem nekaj že povedal (v petek sem jo mimogrede mahnil skozi okno na Prisojnik), o dogajanjih v pisarni rajši ne bom.
Bonsaji!

Pet dni sem se ukvarjal z zadnjim priseljencem. Čista meditacija!

In še ostali člani družine. Tisti pomembnejši:

Vsi zdravi, vsi zadovoljni. Enim paše senca, drugim vroče sonce. Vsi pa zahtevajo vsakodnevno crklanje. Vračajo tiho, a močno.

Rjavina

Skozi Kot, čez Pekel.
Dopoldanske obveznosti so se malo zavlekle, vremenska napoved za gore je bila nevihtna. Kot tudi moja notranjost, potrebna viharja, da razžene oblake.
Občutki narave so se menjali vsakih par minut.
Navzgor:

Pozdrav:


V Peklu zavije pot levo. In navpično. Ni za vsakogar.

Iti ali ne? Tema in svetloba sta si podajali roke.

Clusijev petoprstnik; ljubi višino in razpoke
Ni za vrtoglave.

Vrh se je bohotil v soncu. Skoraj do vrha.

Potem ga je ogrnilo. V trenutku. Iz daljave pa so zaslišali nebeški zvonovi. Ura sestopa je bila mučna.


Dokler ni zopet prevladalo dobro nad zlim.
Na poti nazaj je eno oko padalo po viharnikih, drugo je nogam svetovalo korak.Potem se je ulilo.

Pauza

Pauze v glasbi imajo svoj pomen. So sestavni del skladbe.
Pauze v vsakdanu enako.

Dva

Spomladi posajena skrivenčena leska.
Corylus avellana 'Contorta'
višina 80 cm, nebarij 16 cm
Narava že sama poskrbi za krivljenje vej. Pa še za lešnike povrhu. Z leti, ko bo posodo koreninski sistem popolnoma zaponil, bodo listi manjši. In še vedno čudni, kot bi bili bolani in žejni - sortna značilnost.
Carmona mycrophylla
višina 60 cm, nebarij 18 cm
Za naše kraje dokaj zahtevna vrsta bonsaja. Ne prenaša direktnega sonca in ima rada visoke temperature. Celo leto nad 15 stopinj. Pa še zadosti vlage. Ker ji lahko take pogoje zagotovim tudi pozimi, je dobila prostor v moji zbirki. Smrti sem jo rešil iz krempljev Merkurja. Tik pred zdajci, zato zelo ugodno.

Danes pa spet na Pokljuko. Za en teden. Za biatlon. Zase.