Dopoldanske obveznosti so se malo zavlekle, vremenska napoved za gore je bila nevihtna. Kot tudi moja notranjost, potrebna viharja, da razžene oblake.
Občutki narave so se menjali vsakih par minut.
Navzgor:
Pozdrav:
V Peklu zavije pot levo. In navpično. Ni za vsakogar.
Iti ali ne? Tema in svetloba sta si podajali roke.
Clusijev petoprstnik; ljubi višino in razpoke
Ni za vrtoglave.
Vrh se je bohotil v soncu. Skoraj do vrha. 
Potem ga je ogrnilo. V trenutku. Iz daljave pa so zaslišali nebeški zvonovi. Ura sestopa je bila mučna.
Dokler ni zopet prevladalo dobro nad zlim.
Na poti nazaj je eno oko padalo po viharnikih, drugo je nogam svetovalo korak.
Potem se je ulilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar