Nevidno breme je padlo med zelen pesek. Tako izsesan nisem bil že dolgo. Bolečina v prsih , nemoč v mišicah in opolnoma prazna glava so me cel dan pominjali na kodeks zdravega življenja. Sedel sem v senco na belem pesku in poklical na center za samopoč. Z zaprtimi očmi, obrnjenimi na noter.
Težo bremena sem določal sam. In čas nošenja prav tako. Ne, da bi pokazal, dokazal, da lahko, da zmorem. Ker je bilo zame, za moj Jaz, potrebno. Odločitve, ne obljube drugim, so sence samopodobe. Zato bom danes v tokonomo postavil drugo drevo, drugo sliko. Zase.
Ljudje se odpravljajo počivat. Minila jih je volja za urejanje vrtov, rože so posajene...čas kislih kumaric, tudi za vrtnarje. Čas za preklop.
Pia v značilnem, Ruth v neznačilnem položaju. Potrebuje počitek, pa ga še ni. Kriva je sama. Pa jaz tudi malo, ker jo nočem peljat na morje.
Dež pa je na drugi, ki je v bistvu prva, v enem dnevu zaključil skoraj dvomesečno cvetenje. Čas za redčenje in oblikovanje. Pred enim letom je bila še predbonsaj.
Poleg čistilne akcije sem na treh vejah uporabil posebno tehniko krivljenja debelih vej. Normalno žičenje in krivljenje zaradi krhkosti lesa odpade. Torej postopek, ki sem ga na demonstraciji obljubil, pa ne izvedel.
Do naslednje pomladi bo rana zaceljena.
