Chamaecyparis

Regeneracija med treningi poteka takole:

Letos ne grem na Noelanders trophy. Drevesa še niso v fazi. Še par let nazaj bi, in tudi sem, prijavil drevo, ki mu manjka čas, final tuch.  Tale bo na primer v treh letih na red. Tole je bilo samo prvo oblikovanje.

CHAMAECYPARIS PISIFERA - NOELANDERS TROPHY

Pripravljena na ogled. Sloka cipresa, visoka 80 cm, gre jutri z mano v Belgijo. Noeladers trophy velja v Evropi za najprestižnejšo razstavo bonsajev.  Od  preko 400 prijavljenih dreves iz cele Evrope, jih komisija izbere dobrih sto. Zato je pokazati svoje delo tu čast, je uspeh, je potrditev, samopotrditev.

Takole je zgledala ob prijavi lanskega septembra. Prepripričjivo, a nedokončano, lahko bi rekel Pallovsko. Naturalistično. Moj ego pa hoče več. Hoče svoje. Hoče urejenost.

Pa sem urejal. Detajl za detajlom. Najprej suh les, jin, nato krošnjo. Prebogata, preširoka je bila.



Iskanje ravnovesja med linijo debla, težiščem in praznimi prostori v krošnji je ključno. Z ure v uro več komaj vidnih žičk in oblikovanje po milimetrih.



Proti koncu. Čas za fotografijo. In prav fotografija velikokrat pokaže, kar oko ne vidi. Piko na i.

Dvajset ur dela. Čas do zadovoljstva. Zame je sedaj to to. Harmonija, naraven izgled, urejenost.



   

Seveda  ima nekaj napak. Kdo pa jih nima? Prisluhnil bom kritikam mojstrov in kolegov. Ter upošteval. Ali pa tudi ne. Odvisno. Ne od osebe, kritika. Od pomena. Od kompatibilnosti kritke do mojega pogleda na umetnost.

Potrjena

Še en cilj je dosežen. S cipreso greva konec januarja v Belgijo na najprestižnejšo razstavo bonsajev Noelanders trophy. En mesec časa za detajle.
Zgodbo o razvoju si lahko prebereš TULE,

Obtusa

Njena nenavadnost me privlači. Že od začetka.
V mladosti

V puberteti

Sedaj, v adolescenci

V zreli dobi bo prava mrha.
Potrebuje novo, malo širše stanovanje, kjer bo ležala kanček globlje...

Hinoki cipresa

Chamaecyparis obtusa Lani in danes

V senci vročine si konec tedna hladim predvsem dušo z ustvarjanjem. Po letu in pol je cipresa napredovala. Kot tudi moj pristop, pogled in delo z bonsaji.

Začetek zgodbe:

http://bonsajiblog.blogspot.com/2007/10/hinoki-1del.html

Tokonoma

Postavitev ob otovoritvi.
Postavitev zame.

Energijski center Podvin

Chamaecyparis obtusa II.

Nisem je mogel pustiti v Milanu. Njeno sestro dvojčico sem nabavil ob prvem obisku pri Crespiju, njo ob naslednjem. Nikomur ni bilo vredno vzeti jo v roke, od blizu pogledati nje čare. Fajn. Fejst fajn. Sedaj je prepozno.
Na polici je čakala en mesec. Potrebna svetlobe.
Chamaecyparis obtusa - Hinoki cipresa
Dobila jo je. Očiščena je čakala naprej.
Tri dni, čistih 12 ur dela samo na krošnji. Spoznal sem da ni setra dvojčica, temveč brat. Prikrita moč. Do spomladi ostane v trening posodi. Presajen(a) ter negovan(a) bo čez par let zame popolen(na).

Spredaj:

Desna stran:

Zadaj:
Leva stran:
Z vrha:Mogočnost v malem, skrita in zavita. Ravne linije ni. Prepletanje, na videz kar tako, ji daje karmo.

Ko se bom spet počutil takoooo majhnega, bom sedel tu spodaj in v senci premišljeval o smislu življenja.

Nebarij se še skriva. Čaka.
Notranjo igro vej skladno prikriva pravilna oblika krošnje.
Čeprav iz istega gnezda, rojeni in vzgajani pod enakimi pogoji, sta mojemu očesu nakazali in zato tudi dobili, vsaka svojo 'osebnost'.

Vpliv okolja, predvsem človeka na naravo. Tudi to je bonsajizem. In življenje teče dalje!

Zadovoljstva

Z datumi in petki se ne obremenjujem. Luna je nekaj drugega. Ta me zadane. Kot tudi majhna zadovoljstva. Današnja npr...
Vstajanje ob 4h je stalnica. Jutranja svežina in Dikov srčni pozdrav za začetek. No, pisarniških obveznosti tukaj ne morem upoštevat. Potem delo na terenu. Kanček ustvarjanja, japonski vrt na terasi Hotela Toplice, skoraj dokončan (slike drugič, ker sem kot ponavadi pozabil fotlc), tik pred dežjem.
Pa naprej. Doma me je čakal Miha. Izpolnil sem mu skoraj dve leti staro željo. Prav nič poslovno. Moje zadovoljstvo je zadovoljiti prijatelja. Tale
je že na dolenjskem. Presajena?
Miha mi je odpeljal popoldansko delo. Dežuren v rastlinjaku, na deževen dan, čakajoč na stranke, ki jih skoraj ni...
Cipresa, sestra cipresi, ki je nihče ne mara. Pogledal sem ji v srce. In videl. Njeno gibanje in njen dih govorita o tem, da ju je dolgo negovala natančna roka, vodena z absolutnim zadovoljstvom.
Tu, zdaj, bi moral napist, kaj sem čutil, razmišljal štiri ure. O stiku z drevesom. Pa ne bom. Ker je preveč osebno. Ma, kakšna cerkev neki...
Narava daje. Brez pomoči 'človeka', bi tole raztezanje k soncu ne bilo meditacija.
Tako ga čutim! Ko sva sama s seboj...
Potem, na koncu tega petka, mi vošči še nebo.
Kaj me brigajo kolone na cestah, pretrdi sendviči, cena elektrike, nevihte na Jadranu...kaj šele fuzbal! Jutri bo tako ali tako sobota. In včeraj je bil danes jutri.

Pacipresa

Po nedeljski operaciji in finesiranju v zadnjih dveh dneh je pacipresa dobila novo obliko. Korak od predbonsaja do bonsaja. Eno leto pridnega pinciranja ji bo zgostilo krošnjo v oblačke, kar bo poudarilo občutek starosti.

Chamaecyparis pisifera; izvor Japonska, višina 60 cm

Pred:
Po:

Bingo!

Ko sem tole cipreso v Crespi centru dvignil in pogledal skozi veje, so mi le ušesa ustavila nasmeh.
Devet ur dela. Sedem ur čiščenja, pinciranja in rezanja, skoraj dve uri potrpežljivosti s koreninami. Žičenje? Nič! Japonec, ki je tole drevo dolga leta negoval, je bil umetnik. Hvala mu.

Chamaecyparis obtusa