Utripčki iz Slovaške

Sem bil prvič na slovškem. Iz Tomažem, ki sva mednarodni javnosti demonstrirala bonsaje. Tudi razstavljala.

Ker s pralnimi stroji nisva imela sreče, sva si ogledala del mesta. Evo: NITRA by day:

Imam še nekaj velik fotk. Nimam pa nič časa.
Sezona rož in cvetnega prahu ubija. Tud luna je dodala svoje...
Če preživim, mogoč še kdaj kaj prlimam.

Pink Floyd - The Wall (Zagreb)

Takrat grem

Tole je v Poletovem uvodniku izstrelil Jaka Lucu :

"Ko dnevna doza Šmarne gore ne zaleže več, vsaj ne več od dnevne pomiritve, ko si želim osvežiti vsakdanje navdušenje ob pogledu na ženino čudovito čokoladno rit, ko želim na novo in razmeroma na hitro in vseeno kakovostno stvari v življenju postaviti v smiselno perspektivo, ko se želim odlepiti od miselnih kombinacij in manipulacij, s katerimi se ukvarjam, tudi ko spim, ko želim na novo ugotoviti, ali je bolje obogateti ali umreti med poskusi, da bi obogatel, ali preprosto živeti, ko se želim med vzpenjanjem srečati sam s seboj, ko želim, da se fizično telo in duh, ki mi pogosto uide med oblake in tam zida gradove, srečata na pol poti in jo potem skupaj mahneta proti vrhu in po klobasi nazaj proti vznožju, ko se želim zviška sam pri sebi peteliniti, ko želim razvajati samega sebe in se prekopicevati po samo pričaranem udobju, ko želim samega sebe prepričevati, da poznam skrivnosti, ki jih drugi ne, in tudi če jih, me čisto nič ne briga, ker jih tisti trenutek poznam bolje in globlje in mi je dovolj, da samo jaz tako mislim, ko se želim v egoističnem miru in nemiru, s katerima nikogar ne motim, spomniti, podoživeti ali znebiti misli na dogodke, za katere me je kdaj morda sram, sem jih pa v nekem trenutku nujno moral storiti, če sem želel verjeti intuiciji v dobrem in slabem in tako na koncu vedno priti ven na dobrem, ko želim opraviti z egocentričnimi spori, ki so na koncu od sprtih strani izmučili le mene, ko se želim posmehovati kondukterskemu zelenemu suknjiču resetiranca, ki je bil prej moder in potem oranžen in nenadoma nič več oranžen, ker je začelo tovarišico gradbenico odnašati, spodaj pa je vedno nosil črn puli in se je končno izkazalo, da je vedno bil prepričano črn, ali bel, ko se želim sam pri sebi zmrdovati nad tajkuni in njihovo logiko neinovativnih, zabitih, manipulativnih lokalcev in belonogavičnikov, ko mi postane jasno, da je v resnici najslabše biti pripadnik tako imenovanega srednjega razreda, saj se na eni strani kapital druži s kapitalom, na drugi pa mojstri preživetja z obrobja vedno preživijo in imajo ostrejši in širši kot opazovanja družbe in so zato pogosto lastniki preprostih, a resničnih misli, saj se v eksistenčnem boju ne grabijo za materialne dobrine, ampak sami zase, ko mi še bolj postane jasno, kako nujna sta sprejetje zakona o malem delu in pokojninska reforma in kako bebasti so referendumi, kakšna maloumna poraba denarja so, ko se želim nasmihati drevesom in se mi nasmihajo nazaj in to vemo samo jaz in drevesa, ko želim poslušati ptice in ignorirati avtomobile, ko se režim tajnemu združenju pritrjevalcev, ki magistrsko odkimavajo drugim, ko se zgražam in zavidam goldmanovcem hkrati, ker so sicer res nategnili in še nategujejo ves svet, a so si šampionsko rešili riti in očitno vedo, da če je že drugim ne more, jim jo bo vsaj njim vedno s tiskanjem denarja reševala administracija katerega koli ameriškega predsednika in se bodo s tem še naprej delali norca iz vseh, ko se trudim razumeti vzpone BRICEV in posledice za evropsko predstavo o življenju, ko želim na novo razvozlati preživetje s soliranjem, kolikor je soliranje pač mogoče, ko mi povsem postane jasno, da mora človek biti lastnik dela in proizvodnih sredstev ali pa bo vedno rjul v prazno, in predvsem, ko si želim, da bi mi burja razpihala misli, in se spet počutim kot človek ob začetku civilizacije, takrat, takrat grem sam v svoji družbi, takrat vidim daleč in vidim svetlobo in svobodo, takrat grem na Nanos."

 Jaka je lopov. Tat misli. Sicer bi malenkost drugače napisal, pa mi ni treba.

Čas

Čas, ko je časa na pretek, je adijo. Če je sploh kdaj bil. Da se narava prebuja še pred zoro pojejo ptiči. Macesni pa že odganjajo zelene bunkice. Čas za presajanje. Pa če ga imaš ali pa ne. Zamujen pomeni eno leto čakanja. Tegale sem nameraval pred enim tednom. Pa je bil v noge še leden, zmrznjen.

 Včeraj ne več.

 Posoda, nekaj osnovnih potez in zopet na čakanje....

 In čas, ko bo počasi zadnji potomec (potomka) opravila s srednjo šolo. Čas, ko se pripravlja na maturo. Na sprejmne na Nizozemskem, na ... stres skratka.

Pia uživa.
Pa še tako  lepo igra.

Meditacija

Namesto torte! Namesto vina in čestitk. 

 Luč nad lučmi v dolini je obgrižena zajdrala v višino zaspanih oči,

 ko pride prijatelj, da ti stisne roko, da brez besed pove več kot gora knjig.

 Nisva dolgo modrovala. Veter je odnašal besede v dolino. Ponoči sem imel občutek, da bo odnesel še naju.

 Ob 5:10 sva se prebudila v nov dan, v moj rojstni dan. Tako malo je treba, da je človek srečen!

Pa hvala vsem za prisrčne želje!

Sebi, na svoj način

 Svoj rojstni dan sem dočakal po svoje, tako kot paše meni. Na Stolu, v vetru, mrazu, sam in s prijateljem.

 Popoldan, v miru in zelo počasi, navzgor. V spremstvu letečega krožnika.

 V vesoljsko pokrajino.

 Najprej sem si naredil splanico,,,,

 potem pa sem se priklopil:

več pa jutri

Luna

Modri mi je nalil čistega vina. Na koncu sva gledala v luno velikanko. Ni hotel na streho, niti na drevo, ni mi dovolil tuliti vanjo. Žalosten sem pritisnil na sprožilec in se odpeljal domov.

 Kakor je velika, je tokrat mila. Ne deluje.

Flora in bonsaji

Celje, sejem Flora. Slovenski bonsaj klub obiskovalcem razstavlja, predstavlja, razlaga, demonstrira in pojasnjuje. Raje pa še prodaja. Vabljeni!