Talenti so dar življenju, talenti so neprecenljivi, ne moreš jih kupiti, ne moreš jih nadgraditi, ne da se jih posojati, ne moreš jih izgubiti ... talenti so vrednota, ki je darovana z namenom, zato so vredni spoštovanja. KDOR ZAVRŽE LASTNE TALENTE , NA KONCU IZGUBI SAMEGA SEBE. Bolj kot jih upoštevaš, priznavaš, živiš z njimi, bližje si namenu, zaradi katerega si pravzaprav tu ... talenti so v prvi vrsti namenjeni, da se v življenju prepoznaš, da rasteš v zavedanju; da si to, kar si, več se ne da biti! Vse ostalo je le približek. Česa že? Na ta svet smo prišli z določenim namenom, ko se uspemo prepoznati v praznimi uma, takrat spoznamo tudi namen našega bivanja, prepoznani talenti so dar življenju, kot dobro postavljene figure na šahovnici ... Kako bomo odigrali partijo življenja, je odvisno od nas samih ... Nihče ne vleče potez namesto nas. Včasih nam je to le tolažba, spet drugič morda le pasivno izmikanje odgovornosti. A prav te možnosti izbire in posledično odigranih potez nas na križiščih življenja privedejo do težko slutenih dogodkov, dejanj, doživetij ... vse, kar smo, vse to se porodi v nas samih. Najprej kot notranja vibracija, ki rodi misel, ta pa dejanja, s katerimi se poistovetimo. Smo to, kar delamo, ali globlje - vse, kar smo storili danes, je plod včerajšnje misli. Smo mozaik biserov školjčišča našega življenja. Zato veliko razmišljam, tudi na to se moraš pripraviti, tudi tega se mora človek naučiti, tudi razmišljanje ni samoumevno, misli same nimajo časovne determinante, misli so naša kreacija, do njih čutim največjo odgovornost. V svoji večkrat opisani odsotnosti, ki jo nekateri razumejo kot meditacijo, se izrazim, le takrat SEM in uspem razumeti POLJE, v katerem živimo, vso polnost življenja, to večno brbotanje, to veličino polnosti praznine. Podobno kot predstavlja največji hrup tišina, tako kot največji odgovori tičijo v molku, tako se največje stvari rojevajo v spontanosti, ki je predpogoj za svobodo življenja. In, roko na srce, svobodni smo le takrat, ko nam je vseeno ...Pa malo samo inventure? Kolikokrat nam je v življenju res vseeno? Težko vprašanje? Hudo, mar ne? Ja, le takrat smo res svobodni, KO NAM JE VSEENO, KO NI NAVEZANOSTI NA NIČ. In podobno je z resnico. Tudi nje ni treba iskati, še manj se z njo boriti. Resnica je sama po sebi. Je ali pa je ni! Le sprejeti jo moramo, to je vse. Preprosto!
Največje in najtežje stvari so enostavne ali, malo bolj erotično, najboljše stvari so prepovedane in zastonj obenem ... Kako rad imam življenje, spoznavam ob preizkušnjah, ko se ga ne bojim živeti in me ni strah umreti, saj sta obe dejstvi neločljivo povezani v večni krog. Zato hvalnice življenja ne iščem v zemeljskih lovorikah, ki so v življenju bolj lovilci prahu kot pa resnična izpolnitev. Življenjski sen je večno stremljenje po notranjem miru v duši in veselju v srcu, vse skupaj pa prežema LJUBEZEN, stvarstvo tega sveta.
Tomaž Humar
