Ogrodje

Tako v p... kot letos, moje telo še ni bilo. Posledice spomladanske bolezni, vključno z zdravili, ki so sicer pomagala, ampak me po drugi strani porušila, me gonijo po labirintih in me ne izpustijo. Niham z energijo. Plitko valovim. V brezvetrju cincam na mestu, čakajoč na napovedan zimski orkan. Zavedam se, da me bo, če bom še naprej tu in tak, neusmiljeno butnil v stene, me razbil kot... Kjer je volja je moč. Preverit grem. Vzel sem si dopust za krpanje konstrukcije.

Vzel sem si čas, vzel bom spalko, nahrbtnik, čopič, zaščitno barvo...Prebarvat grem ogrodje. Da ne zgnije, da se ne sesuje. Vase. Ko bo zaščiteno, se vrnem. Razen če mi prej ne spodrsne.

Najini gozdovi

Temni so gozdovi v prsih najinih teles.

Temni so robovi oblakov nad krošnjami  dreves.

Bežiš pred težo lastnih sanj,

bežiš pred ritmom vprašanj,

bežiš pred lenim časom, ki stoji.

Hitre in deroče so reke najinih očes.

Ostri in ošiljeni gibi najinih ušes.

Igraš se stežo lastnih sanj,

igraš se z ritmom vprašanj,

igraš se z lenim časom, ki stoji.

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej...

7, 6, 5, 4, 3, 2, 1

Divje in surove živali najinih želja.

Bistri in žareči kristali najinih solza.

Klečiš pred težo lastnih sanj,

klečiš v ritmu vprašanj,

klečiš pred lenim časom,

KI STOJI!

Ne glej nazaj, ne glej naprej,

zapri oči in se nasmej,

razširi krila in odštej...

7, 6, 5, 4, 3, 2, 1

Ne pozabi, VEDI,

 važno, pomembno, bistvo,

to  je ZDEJ!!! (sedaj)

BESedilo:

Gal Gjurin

Priveski:

Raje





Poletni drsalec

Drobni drsalec ne ve, da je hoja po vodi nemogoča. Sprehaja se, kot da je ribnika vladar. Dokler traja, dokler ga ne opazi velika pisana riba.

In tako naprej....

V senci poletja

Nekaj dni je izzvala belina tam zgoraj. Zjutraj še zmrznjena, kot da se ne zaveda sredine poletja. Samo v senci dneva, samo visoko.

 Malo nižje, na soncu, so slike drugačne. In temperature tudi.

 Še nižje, na omejeni svobodi.

Jonatan

Vsakdo v sebi nosi svojega galeba.

A niso vsi galebi Jonatani.

Macesen Veliki

Jeseni bo štiri leta odkar sva z Matejem krivila hrbte pozno v noč.  Grozil mi je s smrtjo, če ne preživi...

Pa je. Oba sva še živa. Macesnu sem lani privoščil veliko sonca, veliko mene. 

Odzval se je. Butnil v zeleno in končno privolil v prvo oblikovanje. Suh les je narava obdelala v nulo. Odrezan del debla je zato izstopal. Z leti bo, močno upam, dober fejk. Postopoma.

 Veje pa, seveda samo tiste glavne, na približno mesto. Dajmo svetlobi pot.

Spomladi pa v posodo. Po moje bom potreboval pomoč...

I feel blue

Ovija, zateguje, vzpenja in cveti.

Tule pa se lepo vidi TRIPS. Dvakrat klikni. Tista moteča palčka v zgornjem delu. Tripsi ljubijo modro:

Zalivamo pa mi.
Dreko peko bi bil tako važen, tako velik, če ne bi bilo Ruth & co;
Drugače povedano, hvala tudi tebi.

p.s.: zadnjič sem pa videl ene, ki so šli kar mimo...?

Lokvanj & co.

Manjkata belouška in žaba. Sta na dopustu.



Bonsaji

Kaj mi pomenijo?

Kako vplivajo name?

So srečni?

 Sem zadovoljen?

Vedno bolj. Pomagajo mi odpirat oči. Pomagajo pomirjat srce.
Čisto tiho so. Pa tako zahtevni. Samo z odprtimi očmi, samo z odprtim srcem jim lahko dam, kar premorem, znam, kar čutim.
Samo takrat, ko smo sami.

 Vse ostalo je razdajanje energije mimo. Z besedami, z učenjem, s prodajo...

 In to, vse ostalo, za ostale, je odrezana, predolgo ožičena veja.

POZDRAV VROČINI