Vonj petard, ognjemetov, obilice hrane in šampanjca sva z Ruth v prehodu starega v novo zamenjala za sprehod na Brdo. Po podatkih iz vodnika je to 2008 m visoka gora, soseda Debele peči.
Z derezami sva brzinsko praskala (Diku je uspelo brez njih) skale, sneg in led.

Timing. Na vrhu sva bila ob 23:56

Ups. Nisva bila sama. Mlad par iz Ljubljane je v vetru in kar dobremu mrazu čakal prihod (ne najin) s pripravljenim šampanjcem. Alkoholu se v gorah ne moreš izognit. Niti ognjemetom. Doline so sevale. Nizka megla je utopila blišč, a tisti, čeprav čisto kratek, s Kredarice, je bil dovršen.

No, očitno smo eno leto preskočili ali pa smo previsoko. Knjige ali tale napis? Nekdo laže. Kar pa nima veze. Še najmanj za Dika.

Takole slavnostno odeta, v naročju z zvestim gorolazcem (tudi najini otroci z leti frčijo po svoje), minutko čez polnoč.

Šampanjec je bil mrzel kot se spodobi. Kot tudi ambient. Zato smo jo v destih minutah pobrisali proti domu. Le kaj nam je med tem prinesel Dedek mraz?

Kaj sva med tem zamudila v dolini pa ostaja skrivnost.
In danes nimam mačka. Imam pa še vedno psa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar