Kaj led -VODA

Meteorolgi so napovedali sneg nad 1400 m. Banda lažniva. V resnici je bilo takole.
1280 m - dež, cesta pa šipa posuta s kamenjem
1390 m - dež (še bolj), voda pa v potokih
1420 m - dež, sneg je napojen v nulo, čof, čof, čofta

1510 m - s ceste v gozd, dež, snega kar precej (od prej, da ne bo pomote), mokrega
Krplje, najboljši pripomoček za hojo po snegu, kjer se udira do podna
sledi krpljanja
1620 m - dež, veter, dež s snegom
Dobra volja vseeno

Na poti nazaj sem presenitil jelena na paši. Mogoče je bila jelenovka, no, košuta. Od daleč, kakih 100 m, sem mislil da je gams, ali srna.
Videti je bilo nekaj majhnega, premraženega in lačnega. In seveda mokrega. Minutko je celo snežilo.

Ker je veter pihal proti meni in ker sem bil očitno neviden, sem se mu, sedaj se vidi da je mrcina, približal na 30 m.

Tipčina me je gledal, jaz pa slikal. Seveda je bil aparat, z lečami vred, moker. In rosen. Škoda.
Stala sva pet minut in se gledala. Začelo me je tresti (tudi jaz sem bil namreč moker in rosen), pa sem ga ogovorjal, spraševal, kaj misli o vremenu, letošnji zimi, kakšno mnenje ima o naši politiki, pa o dvigu cen hrane. Nič. Samo rahlo butast, negotov pogled. Dobil sem občutek, da me bo napadel. Očitno sem govoril traparije.
Začel sem vpiti in ploskati. Zmajal je z glavo in se počasi, elegantno obrnil. Z dvignjeno glavo je zakoračil v gozd. Jaz pa navzdol. Moker kot on.

Potem sem razmišljal, da si na Aljaski podobnga srečanja z losom ne želim. Bilo bi smrtno nevarno.

Fotoaparat sem pospravil. Slikanje potokov in jezer, ki so medtem nastala po pokljuških planotah mi ni sedlo. Kako bom treniral naslednji teden? S plavutkami?