Občutki po treh dneh učenja, lovljenja znanja, ki ga je spontano, čisto po japonsko razdajal eden največjih svetovnih mojstrov bonsajizma Kunio Kobayashi, so v meni še razmetani in neurejeni. Pobiram liste in jih zlagam v mapo, iz katere bom od danes naprej ob vsakem dotiku drevesa, pobral kanček znanja, modrosti ali zgolj hrepenenja.
Kaj in koliko me je mojster naučil, bo pokazal čas. Vsekakor sem sposoben videti nov zid, ga mogoče celo preplezati. Oprimki so vidni, le še splezat je treba. Koliko poskusov bo potrebnih? Koliko treninga?
Roke delajo tisto, kar vidi srce. Eno so tehnike, drugo so občutki. Umetnost in filozofija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar