Melanholija minljivosti

Blog? 1.del

Tanja je rekla, da nisem povedal do konca.

Več Vas je reklo, da vsako jutro najprej pogledate moj blog.

Mami je rekla: "Kaj je to - blog"?

Sem ogenj.

Potrebujem led, sneg, da lahko obrnem hipotenuzo navzgor.

Od sto do štiristo Vas je, skoraj četrtina iz tujine, ki dnevno (ali skoraj) poškilite semle.

Sem eden izmed Vas, ki poskušam deliti vibracije. Za tiste, ki so mi podobni. Za one, ki mi niso.

V bistvu mi vsi Vi delate sence.

Ker ne maram vročine včasih paše.

Ker vidim samo pri svetlobi, me moti.

Sem pogledal Vase.

Eh ja!

..se nadaljuje

Slap poljubov

moji ljubezni, ki je danes leto starejša, stoletje lepša!

Oblaki govorijo

Nevedna energija

Brin - kaskade

Juniperus chinensis, shohin

ROBERTO

Tule se je začelo najino prijateljstvo. McGrath, Aljaska 2004.
Po enem tednu iskanj poti in samega sebe, na vmesnem cilju, ki je zaradi krute zime ostal tudi končni, smo z tri dni luščili ZAKAJ. Roberto je bil kot meč, ki seka bodečo podrast na poti VEN, ven iz gozda dogajanj, ljudi. V nov, svoj svet!

In Roberto seka še sedaj.
Te rane ne bolijo.

SPREMEMBE

Včeraj in danes...
ROBERTO GHIDONI se bo preselil v SLOVENIJO!
V meni se je nekaj premaknilo.

Konec bloga.

Raje

Naprej, pa še ne do konca

Sva sedela. In se gledala.
Vodilna veja je močna. Narekuje kaskadni ali polkaskadni slog. Sem ji pomagal na poti navzdol.

Takole, ala Naomi:

No ja, pretiravam. Potem pa je zmanjkalo časa. Končal sem na "približku".

Še nekaj uric. Vsaj.

Drug teden.

Danes in jutri sta z mano Roberto in Marco. Pa Rok. Gremo v hribe, gremo daleč proč. Sanjači svojih sanj.

PIA, jazz...

http://vrtnarija-ruth.blogspot.com/2009/01/zapisana-jazzu.html

...in jaz, ponosni fotr!

p.s.: kako gre cajt...!?

Atelje in brin

V rastlinjaku postaja gneča. V toplem delu zame in bonsaje zmanjkuje prostora. Ampak se ne dam. Prostori zapuščene klavnice so spremenili namembnost. Sicer nisem prijavil na upravni enoti... Manjka še en hud Hi-fi! Da bo šponal. Veje se bodo krivile kar same...

Čez en mesec bom v Španiji zastopal našo ljubo deželo na evropskem tekmovanju novih talentov v oblikovanju bonsajev. Ker hočem zmagat (enega člana komisije se menda da podkupit), mora oko voditi roke rutinirano. Vaja, vaja, vaja...
Kitajski brin, 25 cm - Juniperus chinensis
Ne enostaven, čuden, nekaj posebnega. Zato zanimiv. Ena in edina vodilna veja daje le malo možnosti za končno obliko.
Najprej sem na zavitem deblu zarisal smrt. Del drevesa ne napaja vej, zato ga umetno postaram. Mrtvi les. Časovni stroj na delu. Narava na brinih to naredi sama. V desetljih. Zaščiten z žveplom.

Danes sledi žičenje in oblikovanje.

Drugače

Vse je drugače.

V tem času, leto za letom, je bil moj psihofizični index naspidiran. Skoncentriran v en cilj - Aljaska. Utrditi se, biti močan, odprt, dojemljiv, trd, odporen, kljubovalen, vztrajen, pogumen, enofazen, sproščen...

Vse je drugače.

Hupam v nebo, pa hrup izpira voda. Ure sedim v pisarni, razdvojen med luknjami v bilancah in sanjami v sever, naslonjen na bonsaje. Sprašujem se.

Nekaj bo treba spremenit!

Veliko tega!

Ker, danes je vse drugače!

Noelanders trophy 2009

Na 1300 km pot se posebej ne pripravljam. Zastavim si cilje in se pustim presenetiti. Včasih tudi negativno. Obisk enega vodilnih nemških bonsaj centrov Munsterland, v petek, je bil dokaz, kako reklama človeku potegne čez oči virtualne natege v smer naročnika.

Kritiki smo isti. Priznam. Če bi doma imel kaj podobnega, bi hodil pokonci, s stegnjenim vratom.

Če ne bi padel na reklamo, bi bila pričakovanja manjša, kritike pa sploh ne.

Po trinajstih urah avtocest nas je gospa Garminova končno dostavila v skromen, a poceni hotel. Da smo dobra družba, so lahko tihi gostje opazili ob večerji. Smeha polna kapa. Piva pa glih prov.

V soboto smo v Ginkgo centru zajemali razlike, praznili denarnice in polnili kombi. Do roba. In šli na razstavo, drugo najpomembnejšeo v Evropi, Noelanders trophy.

Tomaževa novinarska žilica je izstopila in je o dogodku napisal reportažo. Jaz dodajam le nekaj slik. Reportaža je objavljena na strani Tore.

Nazaj smo šli enga direktnega. Kot ponavadi.