Težko je normalno delovat ko se v vsakem kotičku misli skriva izguba. Smrt Tomaža Humra me je zrukala do temeljev. Zagrnila me je z zaveso vprašanj brez odgovorov, potlačila do dna. Do snega, ki sva ga oba potrebovala za svoj razvoj.
Vsak po svoje. Tomaž navpičnega, jaz vodoravnega, pa vendar v istem smislu. On vedno drugje, sam pa se vračam na isto pot. V iskanju Poti. Iskanja mej samega sebe, točke, do kamor lahko greš, do kamor si upaš, točke spoznanja, so individualna. Umetnost in režim posameznika. Ko se te meje približajo, čeprav na daleč, začutiš podobnost.
Čas dajanja in čas sprejemanja.
Bil je popolnoma drugačen. Nevsakdanji. Ob redkih srečanjih, ko sva debato razvijala v neskončnost, sva si z nasmehom in hudo močnim stiskom roke, brez besed, z očmi, dala vedeti, da je v vseh razlikah med nama dovolj samo eno, edino, ki naju bo spet enkrat združilo, klic. Ne toliko klic stene ali klic divjine, klic nemirnega srca, ki bije samo za svoje - tvoje življenje. Sploh pa ne klic smrti! Usode pač.
In greš...pošten do samega sebe. Ker si, kar si.
Od včeraj so vsi Zakaji bogatejši za še en Zato.
4 komentarji:
Premikal je meje mogočega...a tokrat je narava zmagala. Žal, mnogo prezgodaj...Ne, ni bil klic smrti...v zvezdah nam je zapisano, do katere meje nas bodo pustile...
moje sožalje ob izgubi prijatelja...
Tudi meni ni blo vseeno. Nekako tisti dan, ko sem zvedel ni bil enak. Tomaževa sled je ostajala nekje v zraku in vsekakor ostaja v srcih tistih, ki ga razumemo.
Blaž
Samo kdor doživi ta klic, to nepojemljivo lepoto gorskega sveta, tak mir in tišino, s katero te obdajajo gore, samo tisti vemo, kako je Tomaž užival in doživljal gore. Naj mu bo lepo v Himalaji!!
Hvala
Mirno srce bije samo za svoje srce
Objavite komentar