Skozi kloako nedeljskega dopoldneva vlečem podobe prihodnosti. Brez sedaj ne gre. Še vedno ČB.
Opazim in slišim. Pa ne tega, kar hočem.
Vseeno uživam. Tako nekako. Nesproščen, na trnih recesije, proti petdesetim, ko sta plava ali modra čisto nekaj drugega.
Še sreča da sem. Sicer ne bi bil.A kako?
2 komentarja:
Pa praviš da ne vidiš metuljev....
...sence...pi.... same sence...sence včeraj, danes in jutri....bolj ko iščemo sonce, več se jih pojavi...
in kako trdovratne so...pa vendarle...občasno jih enostavno odmislimo...jih moramo...
tudi s pomočjo dreves...malih in velikih...te sence pa so prijetne...ščitijo pred "sončnimi opeklinami"...
ja, tudi preveč sonca škodi...enim to še ni jasno...jim pa še bo..
Objavite komentar