Z nasprotjem tistega v Cernu, moj notranji trkalnik proizvaja fuzijo s polno močjo. Že dvomim, da je bila bolečina v nogi znak tromboze. Trki delcev, manjših od vektorskih bozonov, na podstrešju ne bruhajo neskončne energije. Kar bi pričakovali znastveniki.
Ne. Brutalno drvijo po neskončno dolgi cevi, ki je seveda tudi daljša od tiste v Cernu, iz preteklosti v sedanjost in v prihodnost kreirajo nekaj, še najbolj podobnega flanelastim izrastkom, mehkim a motečim, obešenim na um.
Zanašanje na statiko in trdnost, odpornost predora je upanje. Rešitev pa tiči drugje. V centru, procesorju, kjer prostora za zbiranje podatkov nikoli ne zmanjka. In prostor zato ni problem. Problem je teža. Nekateri so pretežki. Težji od mase mojega Jaza.
Kako naprej?
Kako zaustaviti fuzijo?
S čim uničiti flanelaste izrastke?
Kam in kako z bremenom?
1 komentar:
ravnovesje
Objavite komentar