Brstenje, ki ga je vedno bela tišina povzročila, se noče in noče napeti. Nobenih valov, nobenih sanj. Cilja v belem ni, vse miruje.
Iščem silo, potrebujem jo, ki me bo potegnila iz stresnega mirovanja. V eno smer. Močno in izrazito. Dolgoročno.
Sedaj je vse medlo, puhlo vleče v vse strani. Ne bo me raztrgalo, me pa najeda. Melanholija. Boljša od depresije. Vsekakor.
Mogoče izostanek vskakoletnega naprezanja, usmerjenega na sever, mogoče recesija, morebiti Ruth, najverjetneje sam. 
Vizija. Čaka.
E, moj zakomplicirani Egon, kdaj boš odkril resnico?
Mogoče izostanek vskakoletnega naprezanja, usmerjenega na sever, mogoče recesija, morebiti Ruth, najverjetneje sam. Dokler ne najdem, skačem po vmesnih priklopih. Negujem tisto, kar živi. Zato včasih premorem nasmeh. Ker grem, ker pritiskam, ker ustvarjam. Počasi. Prepočasi.
Na primer bor. Čaka.
Vizija. Čaka.
E, moj zakomplicirani Egon, kdaj boš odkril resnico?
