Za začetek "el klasiko" - Viševnik. Z Rokom po nove stare občutke. Privajanje na zimo, na smuči, na kložo, pršič, led, grbine, na odklop.
Vremenarji, kar je splošno znano, ga včasih pihnejo. Napovedano sončno dopoldne je bilo perfektna mešanica. Iz nežnega božanja drobnih snežink pri minus 7 stopinjah naju je mamca zima pozdravila kot se spodobi.
Začasno. Ravno za gušt. Ker razgledi v hribih nekaj veljajo, sva bila deležna še enega darila.
Mešanica sonca in snega.
En vodič po načinih vzpenjanja v hrib:
štanfanje v škarje
počitek; za noge in pljuča
klasično, poševno na strmino
klasično, direkt na strmino
na škrge, proti vrhu
in "duškanje" na vrhu. Kot se spodobi, v soncu in mrazu. Majka!
Viševnik je za turne smučarje božja pot. Težko najdeš dan, da ne srečaš nikogar.
Potem pa drugi del, jeeeeah...
No, ni bilo do konca takole. Vse v uvodu naštete vrste snega sva uživala in preklela. Pa noge so pekle. Duša pa na špago.
2 komentarja:
Naj se to ponovi čimvečkrat!!
o ja, brez skrbi!
Objavite komentar