Pa gremo

Cipresa proti severozahodu, na evropsko razstavo bonsajev EBA, v Nemčijo.

Z Ruth pa na jug, v Grčijo. 

Navijanje na razdaljo je dovoljeno. Tekma se začne v petek, 30. septembra ob 7h zjutraj. 246 km iz Aten v Šparto v dovoljenih 36 urah. Potek lahko spremljate tule.

Pomoči

Po senenem nahodu, depresiji in vročem, vročem poletju, boleče razpoke, ki so pokazale poškodovane korenine, osvežuje občasni dež. Z dežjem se topijo hranila. Pognale bodo nove. V preplet starim. Preživelim in odmrlim.
Mesece brez spanja počasi menjajo sanje pričakujočega potovanja. Ista knjiga, ista zgodba, 7. poglavje. Ko odvržem majico spremljevalca, se zavijem v puhovko.
Čez en teden bom stal pod Akropolo, ob strani moje ultramaratonke, pazeč, da odsanja REM, da se nepoškodovana zbudi v Sparti.
Dajati, razdajati, pomoč. Kot povsod, pretiravanje pelje v bolezen.
Sprejemati pomoč, umetnost med kdaj, zakaj in koliko, da ne presekaš niti Biti.
Brez obeh ne gre.

Rdeč borovc, dvodebelen

ali: Pinus sylvestris, double trunk

2009

 2010

 2011

Z leti se pogled na svet, na dogajanja na tej zafrustrirani krogli, spremeni. S pogledom na svet se spremni pogled na zaplankano vas, na hišo, na okolje, na bonsaje.
Na koncu.
Da se spremeni pogled naSe, na vse, ki so bili, na vse, ki so, hemeroidi tega bivanja, je posledica.
Z leti upeša vid. Videnje pač obratno!
Z leti se krivulja obrne navzdol.
Proti soncu?
Kako je dolga?
Ni bog tisti, majke mi, ki jo vleče, riše...
Jaz sem.
Zase, normalno.

Tiste, ki mislijo, da rišejo za nas, je spregledati. Namesto njih, lovk vsakdanjega pokvarjenega vsakdana, si privoščim "glasbo". Simfonijo za dušo.
Ne eno!

Košček torte

En odsek, vod po vojaško, bonsajev tega nedeljskega dne. Po večini neurejnih za fotografijo, umazanih posod in žejnih. Pa kaj. Nekoč, ko pride njihov čas, bo drugače.
Njihov čas je vedno.
In vedno je drugače.
Torej, danes takole:

Smrekova družina:

 Cipresa čaka na dan D

 Zuriški zmagovalec po enem letu  - neobremenjen, svoboden, skuštran

 Boljša, kot je bila pozimi. počasi se bo odpravila v Evropo...

 Azaleja, po dveh letih. Se spomnite tovariši?

Like it! Ne vem zakaj, samo čutim...

Vsako leto drugačen, pa še vedno beli bor...

 Kobayashi se lepo polni. Času čas... še malo

 Še ena azaleja. Krut nebarij in vedno bolj zrela. Gimi 5 years...

 Pa še ena, z domačega vrta. Iz nič v bonsaj. Nič posebnega, ampak ima svoj žmoht.

 Princesa je v dveletni fazi polnjenja. Fertilajz it, much...

 Smreka, sredi zime obdelana, postavljena na mraz.  Ni po pravilih, ampak ... evo!

Javor dela, se širi. Seveda so posode svoja, ops, moja, zgodba.

 Nihče se ni zmenil za tole. Zanalašč ne dam slike prej. Samo potem.
Bo, bo. Enkrat.

Potem so oblaki prekrili svetlobo. Utišali so vročino. A res prihaja jesen?
Ko bi le....
ker potem pride zima :)