Pri Enricu

Zgodba z macesnom še ni končana. Komad je namenjen na Norveško. Ne zaradi teže, zaradi logistike je spet doma. Ni več moj. Januarja greva dalje.
Zgodba se začenja. Decembra. Zgledalo bo približno takole. Nekaj osebkov bo drugih, drevesa tudi, namen pa ne.

Kolcanje in pozabljivost sta kriva, da sem pozabil fotoaparat. Z mobitelom pa...no ja. Ravno za informacijo je. In informacija je navdušujoča.

Bologna je poleti vroča. Prevroča za vrste, ki bi jih prenesle naše drevesne vrste. Enricu zato ostanejo predvsem brini. In to kakšni...

Večinoma v delu.

V raznih fazah dela.

Tako. Za informacijo. Nekaj več je napisal Tomaž.

Medtem pa Pio razganja od ljubezni. Hladi se previdno.

Danes bo po dolgem času sijalo sonce.

S pomočjo Enrica Savinija

Velika noč v meni nima zarezanih sledi. Velik dan pač.
Bila sta dva. Praznik za vernike in praznik za bonsajiste.
Enrico Savini, italijanski mojster bonsajizma je s pomočnikom Ivom Saporitijem na Vrhniki dva dni delil znanje. In to uspešno, v zadovoljstvo prav vseh, ki smo se prepustili (eni bolj, drugi manj) njegovomeu vodenju.
V pričakovanju:
Uvodni pozdrav; kratek - apolitični, averski, bonsajski; let's go work!

Natančne analize dreves. Iskanje možnosti. Ne samo ene, če se da, večih. Upoštevanje stanja drevesa, vse na sigurno. In počasi. Just I like it.

Moj brin pred:

Problematični dve veji sva soglasno eliminirala v problematično eno vejo. Prvi dan pa je minil v 100% koncentraciji obdelave suhega lesa.

Po prvici povedano, mi je tu s svojimi večnimi pripombami pomagal več Aleš kot Savini. Ni važno. Na koncu sem bil prazen in zadovoljen.

Včeraj pa še napad na krošnjo. Problem trdih ravnih vej bom reševal postopoma, v več letih.

Zaenkrat samo pozicioniranje v smislu določitve smeri glavnih vej. Ta vrsta kitajskega brina ima za končni učinek predolge iglice. S pomočjo cepljenja, ki bo po nasvetu Enrica naslednjo zimo narejeno v Italiji, bo dobil novo krošnjo.

Fanta pravita, da gojita, delita, umetniško stran bonsajizma. Sta mojstra, ni kaj, posebno v obdelavi suhega lesa, džinov in šarijev. Zelo naravno, zelo prepričljivo.

In večina, pravzaprav vsi, smo zapadli, kako da kažem, v suh les.

Preostanek nedelje sem posvetil lani začetemu projektu - izziv.

Problem - preveč ravno, linijsko deblo. Rešitev - strojna.

Tu je bil pomočnik svetovalec Ivo.

Oblikoval sem ga sam. A final cut mu je dal Enrico. Pokazal je, da se morm še učiti. In se.

Kot sem rekel , Velik dan.