Bila sta dva. Praznik za vernike in praznik za bonsajiste.
Enrico Savini, italijanski mojster bonsajizma je s pomočnikom Ivom Saporitijem na Vrhniki dva dni delil znanje. In to uspešno, v zadovoljstvo prav vseh, ki smo se prepustili (eni bolj, drugi manj) njegovomeu vodenju.
V pričakovanju:
Uvodni pozdrav; kratek - apolitični, averski, bonsajski; let's go work!
Natančne analize dreves. Iskanje možnosti. Ne samo ene, če se da, večih. Upoštevanje stanja drevesa, vse na sigurno. In počasi. Just I like it.
Moj brin pred:
Problematični dve veji sva soglasno eliminirala v problematično eno vejo. Prvi dan pa je minil v 100% koncentraciji obdelave suhega lesa.
Po prvici povedano, mi je tu s svojimi večnimi pripombami pomagal več Aleš kot Savini. Ni važno. Na koncu sem bil prazen in zadovoljen. 
Včeraj pa še napad na krošnjo. Problem trdih ravnih vej bom reševal postopoma, v več letih.
Zaenkrat samo pozicioniranje v smislu določitve smeri glavnih vej. Ta vrsta kitajskega brina ima za končni učinek predolge iglice. S pomočjo cepljenja, ki bo po nasvetu Enrica naslednjo zimo narejeno v Italiji, bo dobil novo krošnjo.
Fanta pravita, da gojita, delita, umetniško stran bonsajizma. Sta mojstra, ni kaj, posebno v obdelavi suhega lesa, džinov in šarijev. Zelo naravno, zelo prepričljivo.
In večina, pravzaprav vsi, smo zapadli, kako da kažem, v suh les.
Preostanek nedelje sem posvetil lani začetemu projektu - izziv.
Problem - preveč ravno, linijsko deblo. Rešitev - strojna.
Tu je bil pomočnik svetovalec Ivo.
Oblikoval sem ga sam. A final cut mu je dal Enrico. Pokazal je, da se morm še učiti. In se.
Kot sem rekel , Velik dan. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar