Beli bor Zurich

Pinus pentaphyla - 60 cm. Beli bor, ki je svojo mladost in srednja leta preživel na japonskem. Pri Crespiju me je 2009 pobožala njegova posebnost, drugačnost. Tole je bilo prvo oblikovanje. Še nezrel, zelen.

 



 

Leto kasneje, po primerni oskrbi in drugem oblikovanju:



Zdel se mi je primeren za razstavo. Pa sva šla v Zurich, na EBO, evropsko razstavo in proti pričakovanjem pobrala prvo nagrado. No, eno izmed njih.

 

Po pravici povedano, me je nekaj vedno motilo. Kljub nagradi, kljub všečnosti, z njegovo podobo nisem bil nikoli povsem na Ti. Zato sem ga preložil v večjo posodo, ga razvezal, postavil na sonce in ga hranil, hranil. Več vejic, večje iglice, bolj zrel na pogled.

 

Spomladi sem ga razprl, pustil soncu da doda svoje.

Veliko več žice, več časa za oblikovanje. Seveda ni spedenan za razstavo, ampak izgleda bolje. Bolj možato. Bolj žensko?

Spomladi bo sledil še rahel zasuk v desno. Bolje bo vidno gibanje debla, ravnovesje bo tudi boljše.

Leva stran je še šibka. Še dve leti, pa bo vizija izpolnjena.
Če bo.

V Zürich po zmago

Sicer mi ni da bi šopiril, pel samohvale, ampak rezultate dela, ki so nagrajeni v evropskem merilu, dela, ki me veseli in me dela mene, dosežene cilje v življenju (če že Aljaska ni bila), vseeno pokažem.
EBA, razstava Evropske bonsajske zveze - Zurich 2010;

Lani v Španiji sem tekmoval. Nisem bil najboljši "novi talent". Letos sem talent pokazal z izdelkom. In zmagal. V kategoriji uvoženih dreves, se pravi dreves, ki niso bila izkopana v naravi. Razlika je v tem, da je začetno strukturo določila človeška roka, ne mati narava. Tisto končno, ki na tekmovanjih šteje, pa sem v dobrih dveh letih dal sam. Potrdilo, da sem na pravi poti, da ne mešam megle in korak naprej. V pravo smer.

Poročilo je objavljeno tule. Od 856 fotografij pa jih bo nekaj zašlo na blog v naslednjih dneh. Ne prikaznih, izraznih.