Brezveterje

Belo sonce

Kakšna izguba časa to življenje?
In zakaj ga imam ravno jaz?
Mislim čas ali pa tudi življenje.
Raje neham misliti na glas.
In v prazno srepo zrem, itak vem da ne vem,
vsake tol'ko si lahko malo lažem, preveč pa ne smem!

Drugi dan, drugi veter
in mi ni čisto nič odveč,
še belo sonce je lepo, spominja me na sneg,
ki ga kot otrok na jezik lovim,
on pa mi pada v oči.

In slišim kako se smejim :)

In kobilice, ki so pred nami bežale iz posušenih trav,
so čisto dovolj, da bi še enkrat isto izbral.
Včasih se spomnim, da bi takrat lahko s tabo odšel,
a zdaj se mi zdi mogoče še slajše to,
da samo vem, da bi te lahko imel!

Zmellkow

Pajčevine

Odkar pomnim, se mi lepijo čez oči.
Mislim tiste, čeprav ne smo tiste, ki se nahajajo v višini oči.
Hodim po poti, ali po makadamski gozdni cesti, in redno s trepalnicami obiram viseče, lepljive nitke. Opažam že nekaj let, opazujem in merim. Problema se bom lotil znanstveno. Ugotovil bom zakaj pajki vlečejo nevidne črte ravno na višini 170 cm od tal. Ne nižje, ne višje. Ravno 170 cm. V višini oči. Mora biti razlog! Če je, ga bom našel, majke mi!
A so pajki povezani s politiko? So našuntani? Zlobni? Natančni?

Če se je kdo že srečal s tem problemom ali ima kakšne podatke, teorije ipd., lepo prosim za pomoč.

Pika na i

Je dodana.

S pomočjo Enrica, Tommya in Tomaža.

Kljub dvodevnemu delu na drevesu, je zmanjkovalo časa. Furja v žičenju na takem drevesu, nikoli več. Pika na i sicer je, ampak final tuch, detajli, to pa še manjka.
Zadovoljen? Ja, kakopak! Mislm...

V uk

Moje noge so utrujene. Telo potrebuje počitek. Zaposliti um, zapolniti luknje v znanju. Učiti se.

Kajpak v svetu bonsajev. Iz športa v umetnost.

V sklopu Torinih izobraževanj, nadaljujemo s šolo Progetto futuro. Mojster Enrico Savini bo dva dni razkrival skrivnosti borov. Od A do Ž. Se pravi, žnj.

Z njegovo pomočjo želim osvojiti fazo poliranja. Dokončan bonsaj, ki bi ga lahko brez sramu razstavil kjerkoli, ni dokončan. Manjka mu pika na i.

V ponedeljek pokažem kakšno piko in kakšen i imam v mislih.

Lovljenja

Lovljenje  sape.

 Lovljenje jeseni.

 Lovljenje zime.

 Lovljenje cilja.

 Lovljenje tišine.

 Lovljenje sonca.

 Lovljenje sanj.

 Lovljenje zastavljenih poti.

Šepetanja jeseni

Bioterapija

Če že treniram, je lepše na soncu. Je pa treba gor.

In tako dalje....

Deja-vu

Separacija razmišljanj je izvrgla tri velike in dva majhna kupa. Prah, ki se je dvigal v krošnje žejnih dreves, je končno izpral dež.
In kaj naj sedaj?
Kam z odpadki?

Okužen bil, okužen ostal

Torej. Z ženo sva, bolj ali manj, zamenjala vlogi. Sam svoj trener vse večkrat odhajam na doziranje korakov za namen. In namen je, kakopak, Aljaska. To zimo drugače. Tokrat peš. Ista neskončna, nedokončana pot, brezčasna, zastrupljajoča, mrzla a vroča, nedolžno bela, nenedolžna. Namesto smuči krplje, namesto ure utrip. Hoja, sprejemanje, počitek, neobremenjenost, ekspidicija. Do kam? Nima veze. Vsekakor do sebe.

Spomladansko brezno depresije je marsikaj pogoltnilo, a nekaj tudi izvrglo. Malo tega. Malo, a dovolj za osebno poravnavo.