V mokri prsti sled drevesa,
ki nekoč je peti znalo,
z nebom tla povezovalo.
Zdaj je le spomin nečesa.
Kar bilo je, zdaj je zgnilo.
Kar nekoč trdno je stalo
in je sence varovalo,
se je v vetra dih previlo.
Niti pesem ni ostala;
dihalo jo je šumenje,
le kako bi jaz jo znala?
Sneg pokril je hrepeneje
težke zemlje, še bo spala.
Kdaj se prebudi življenje?
ki nekoč je peti znalo,
z nebom tla povezovalo.
Zdaj je le spomin nečesa.
Kar bilo je, zdaj je zgnilo.
Kar nekoč trdno je stalo
in je sence varovalo,
se je v vetra dih previlo.
Niti pesem ni ostala;
dihalo jo je šumenje,
le kako bi jaz jo znala?
Sneg pokril je hrepeneje
težke zemlje, še bo spala.
Kdaj se prebudi življenje?