Anchorage - torek

Dan zapravljanja za preživetje. Nikoli ne vem, vedno so dvomi.
Ko odhajam iz predimenzioniranih ameriških trgovin, polnih debelih zapravljivcev, se mi zdi, da sem pretiraval, da je vsega preveč. Ko spakiram v škatle in se zavem, kje in zakaj bom kupljeno rabil, pa se mi zdi vsega premalo. Ista zgodba.
Rok razmišlja enako. Ob približno tretjini robe, ki jo je spakiral.

Včeraj je deževalo. Grdo.
Danes se obrača na bolje, na hladneje. V gorah je tudi 6 m snega.
Obetajo se težki pogoji in nevarnost plazov. Vse kaže, da bo pot letos zato še daljša.
Ista varianta, ki me je lani z mrazom in vetrom v roki ustavila. Letos na to računam. Takega mraza pa ne napovedujejo.

Hša se je napolnila z Italijani. Midva z Rokom, Avstrijec in 10 makaronarjev. Za psiho ravno ni najbolje poslušat njihovo nenehno čebljanje, zato bo treba veeeeen. V gozd, na sneg. Glava mora ostat prazna.

Anchorage - ponedeljek

Po dnevu nabave in pakiranja je prišel praznik. Za Ameriko President's day (Bush je dobil torto), zame Skiing day. Olajšanje v mišicah, ki so bile zadnje mesece navajene delat, med potovanjem pa prisiljene sedet, je po 50-ih pretečenih kilometrih prevladalo nad prijetno utrujenostjo.

V družbi Roka in Antona, 54-letnega policaja iz Linza, ki se bo do Noma matral tudi na smučeh, so ure na progah okoli Anchoragea minile hitreje. Debata in smeh. Dobra volja in sproščenost sta v teh dneh predpogoj za miren začetek poti.


Edina slaba stran je vreme.
Odjuga je za pokrajino kot bolezen. Ampak star srbski pregovor pravi " jugo ni za dugo"! Meteorologi podobno. Do petka - potem pa ohladitev. Pa ne ekstremna.
Čimprej, tem bolje. Predolga otoplitev je nevarna, da na rekah nastanejo overflowi. Voda je zaželjena samo v beli in zamrznjeni obliki.

Led zaenkrat še drži. Rok je rabil adrenalin, pa je malo probal. Uspešno!

Ostal je suh.

Pulka je potovanje preživela skoraj cela. Ena majhna luknja v dnu, ki pa jo bom nekako zaflikal. Glede na to, kako na letališčih robo premetavajo, je to še dobro.

Danes bo treba spet v trgovine. Paketi, ki jih bom poslal po eskimskih vaseh, so zaenkrat še prazni.

Anchorage - nedelja

Hi brothers and sisters!
Pozdrav iz Aljaske. Pravzaprav iz predmestja Aljaske.
Tole, v mestu, ni tisto, kar si večina predstavlja. Tisto čaka malček naprej. Izza vogala, hrupa in betona.

Petindvajset ur sva si z Rokom tiho in v hecu (npr. spraševala sva se, zakaj so Francozi še bolj trapasto od nas poimenovali svoje letališče: Charles dej Gol?) pričela nalagat nov program. Brisat viruse na disku doživetij. Preklop na igro, ki ne bo prav nič virtualna.

V nov stari dom sva vstopila, kot bi odšla od tu prejšnji teden. Vse je enako. Zima je prava. No bila je, do poznega popoldneva. Minus 10 stopinj in 10 cm novega snega na pol metra starega. Na prostranstvih do Noma ga je baje letos več kot ponavadi. Na Finger Lake celo 2 m.
Takole se napravljajo pri minus 10 *domorodci*, no, butci, bolje rečeno.

Ker so štacune odprete vse dni v letu po 24 ur, sva že ob pol sedmih zjutraj z zajetnim spiskom začela z delom. Ob 14h sva imela spakirane prve tri od desetih paketov z opremo, hrano, baterijami in vsem potrebnim. Ker tale kompjuter ni delal, sva iz mesta poslala kratke maile, seveda, da sva OK.

Naletela sva na Billa in Kathi, organizatorja in prijatelja.
Živita v divjini, v majhni hišici brez vode in televizije, stranišča in spalnice, kuhinje in sosedov. Živita svoj danes. Prevažata se v prastarem hipijevskem kombiju. Takle je videti od znotraj.

V glavnem. Dan je minil v naglici. Časa za trening ni bilo. Bo pa zato danes. Popoldne se je otoplilo na plus. Tako naj bi ostalo do srede, potem pa majhna ohladitev do -15, in lepo. Če bo tako, bo čudovito. Ampak ne verjamem dokler ne pride.
Imejte se lepo!

Od hod

Po Rajetovem blogu se bova v prihodnjih tednih sprehajala midva - Jan in Ruth.
No, na dan, ko je večina potnikov na Brniku v roki držala letalsko karto za Karibe, Havaje, Kanarske otoke in druge tople kraje sveta, sta se naša ekstremista odpravila proti hladni Aljaski.

Raje petič - otovorjen s smučmi in pulko, Rok četrtič - z veliko škatlo, v katero je skrbno zapakiral kolo.

"Brata" - naj vaju spremlja SREČA!!!

Pred odhodom

Kup opreme v moji "športni "sobi v neredu čaka na sistematično razporejanje v večji sobi in kruto stiskanje v vedno preoozko torbo. Smuči rabijo potovalni namaz. MP3 je še vedno prazen.
Pulz ostaja v meji normale. Jutro je jasno. Včeraj je bil danes jutri in jutri bo danes konec predgovora v knjigi pričakovanja.
Hvala vsem, ki mi pošiljate želje sreče, hvala Tanja in Toni, Jože in Mojca, Boštjan in Jana, Lidija, Anže, Maja, Igor, Ivo, Jaka, Andreja,Brane, Tanja, Jelka, Niko, Slavka, ,Miha, Matej, Dane, Janez, Tomaž, Grega, Tilen, Andrej, Milena, Stana,Brigita... Spakiral jih bom v poseben paket. Nosil ga bom pod hipotalamusom. Odpiral in užil po potrebi. Hvala moji Ruth in mojim mladičem, ki ste moja hrana, gorivo in smisel!
Verjamem, ker vem da deluje. Skupina pozitivnih misli, usmerjenih v isti smeri se čuti. Ko si sam, ko odpadejo zadnji ovoji in ostaneš sled na belem listu. Korak je črka, ura je stavek. Pomagate mi zaključit pisanje, ki se vleče že pet let. Ga bo treba, sicer bo založniška hiša Aljaska zaradi ponavljanja poglavij pogodbo enostransko prekinila.

Eto. Jaz Vas bom bral v srcu, vi pa si pomagajte tule, Jan in Ruth bosta blogirala v mojem imenu (do štarta in mogoče kdaj vmes tudi sam) in TULE, kjer bo organizator dvakrat na dan objavljal potek napredovanja.
Se vidmo spomlad!
Sej, sej...

Konec treninga

Še dva dni. Lista opravil se še kar daljša. Koordinacija, naročila, predvidevanja, plačila, krediti, zavarovanje, intervju, telefoni, plin, plače, trgovina, delavci, bonsaji, lekarna, spletna stran... Približno takole. Danes bo minil v krajšanju. Časa za trening ni več. Potrebe pa tudi ne. Počitek je del treninga. Včerajšnji, zadnji, je bil za razliko od prejšnjih let, ko sem bil Pokljuke že sit, odpikan z užitkom. Šest ur gonje do fula. Mašina dela, počutim se žvau!

Oprema je dorečena. Prah iz knjige izkušenj je pobrisan. Ostane le še kupček, na katerega pa ne morem vplivati. Predvsem vreme in poškodbe. Zaenkrat so pogoji na Aljaski odlični. Snega je povsod dovolj in po dolgih tednih temperatur okli -4o stopinj, se je ogrelo na -5. Tako naj bi ostalo še en teden. Štart bo pa čez dest dni. Vreme pa...? V enem mesecu bo vsega dovolj. Upam samo, da ne tudi skrajnosti. V zadnjih letih jih je bilo preveč.

Jutri napišem linke, kjer bo potek spremljan z besedami. Tiste miselne, pa bo bomo v pravem času vzpostavili sami. Upam da čimveč.

Za osvežitev: http://www.misti.si/vrtnarija/pages/aljaska/index.htm

Tilen

Bonsaji so tri dni pred odhodom v drugem planu. Če pa kolega potrebuje pomoč, mu jo pač nudiš. Grega in Tilen sta prinesla v pogovor in ogled svoja drevesa, ki jih bosta v času, ko bom tam čez, oblikovala in presadila. Pogledali, pregledali, komentirali smo njih stanje in splanirali nujna opravila.
Tilen si ogleduje svoj Acer buergerianum - trizobi javor.
V lasti ga ima eno leto. V tem času mu je posvetil le debeljenje glavnih vej.
Čas je bil predvsem za čiščenje in določanje dela v letošnjem letu. Zanimivo drevo, z izrazitim nebarijem, ki mu manjka še nekaj let potrpežljivosti.
Ne izgleda ravno za raztavo. Če bi dolge veje skrajšala, bi se njihovo debeljenje hudo upočasnilo. Za lepoto bo še čas. Sedaj je potrebna potrpežljivost in hrana.
Tilen se tega zaveda.

Minus sedemnajst

Pet dni Pokljuke je mimo. Ostane še šest dni doma. Dnevi hitenja in koordiniranja, zaključkov in pripravljanja, pakiranja in poslavljanja. Spisek opravil se kar podaljšuje. Do petka pa ga ne bo več. Le še kljukice, črte in upanje, da česa nisem pozabil.

Zadnji daljši trening sva z Rokom opravila istočasno. V soboto popoldan sva kilometre, poti in stranpoti obirala sicer po svoje.


Ob 23h pa sva se dobila pod zvezdami. Kuhanje in spanje. Ali oprema deluje? Se da naredit še kaj boljše? Vsak po svoje sva delala enaka opravila. Napaka tu se odpusti. Napaka na Aljaski pa lahko pomeni veliko več. Ponavadi slabega.
Izkušnje, oprema, brezveterje, ugodnih minus 7 in dobra volja so bili narok za mirno a kratko noč.

Pred spanjem sta brnela bencinska gorilnika. Voda za pripravo večerje. Voda za jutri.
Postavljanje šotora mora biti čimhitrejše. Tu oba potrebujeva še nakaj vaje.
"Uspelo!"

Lakota je bila neizmerna.
Spanje pa toplo.
In kaj je bil največji problem? Oba smrčiva. Čeprav sva imela šotora pet metrov narazen, sva se ob žaganju ki je rezalo noč, stalno prebujala. Kupila si bova čepke za ušesa. Če se kaj takega zgodi čez 14 dni, bo manjko spanca ob že tako ali tako izrazitem pomanjkanju, hud stres.
Ob štirih zjutraj je termometer kazal minus 17 stopinj. Izbrala sva najhladnejšo noč to zimo. Ampak, bila je tudi ena najlepših. Vse štima.
Ko zaupaš opremi, telesu, ko imaš ob sebi prijatelja in v sebi še kopico enakih, se na pot odpraviš pomirjen.

Koalicija

Z zimo sva podpisala koalicijsko pogodbo. V naslednjih dveh mesecih se bova držala dogovorjenih pravil in se za dosego skupnih interesov nepolitično prilagajala drug drugemu. Spoštovala bova integriteto in kompulzivno naravnanost ter se v kritičnih trenutkih poenotila, vedno upoštevajoč nenapisane zakone, ki jih določa mati narava. Pečat!
Po zgodnje jutranjem sestanku sva si segla v duši.

Prihaja čas, ko bodo besede postale redkost, ko bo prevladalo belo.

Spet gaber

Kako isto drevo zgleda drugače v drugi posodi je teoritično znano. Praktično pa je takole:
Danes:

Včeraj:
Prejšnji teden:
Za tiste, ki jih moti barva posode:

Na bonsajskem forumu je bila ovalna varianta izzvižgana. Kjer je dim, je tudi ogenj. Čista resnica, češ, drevo deluje moško, posoda pa je preveč ženstvena. Kar precej poskusov simbioze sem probal, iskal svetlečo možačo. Tale bo prava, vsaj za dve leti . Razen če ...