Priprave na naslednji korak

Težnja k napredovanju v bonsajizmu bo novembra naredila daljši korak. Udeležil se bom tridnevnega učenja pri japonskem mojstru Kuniju Kobayashiju. Delati, učiti se z mojstrom svetovnega slovesa je privilegij, možnost za kvalitativni preskok, pogled čez virtualni zid. Vrhunski mojster - vsaj približno vrhunski material. Pri Crespiju sem si izboril tale brin.

Vse je še zakrito, nedorečeno. Drevo mnogoterih možnosti. Mesec in pol časa za pogovor, analizo, ideje. Zaenkrat samo očiščeno.


Do takrat pa bo treba še delat, vadit, razvijat... Na primer takole.

Komaj čakam. Tremo imam pa že sedaj.

Sledi

Je že res, da macesni počasi rumenijo, je pa tud res, da se med njimi sprehaja par volkov. Včerajšnji dokaz:

In volk je nekoč požrl Rdečo kapico. Iz česar se lahko naučimo - ne hodi po gmajni z rdečo kapo na glavi!

Bor in brin

Dva nova. Bor izza vogala ...

In brin Juniperus sabina - iz Italije. Temu se reče izkoriščen dopust. Rastel je na 1700 m.n.v.

Če pa pogledaš tole, je tale brin star ene 2100 let!? Po Pallovo. Ta ga pa butne, al pa ...

MACESNI pa POČASI že RUMENIJO.

Cogne - gore

Najin dopust, najino morje. Morje neskončnega miru, razgledov in ljubezni. 30 let, pa še kar. V gore hodiva celo leto posamezno, nekajkrat pa skupaj. Oba jih obožujeva, oba jih čutiva, ampak vsak po svoje. Prve korake narediva objeta, druge z roko v roki, naslednje ... jaz spredaj, odklopljeno priklopljen srkam višino, mir, sebe. Par korakov za menoj Ruth, s fotoaparatom in očmi nabiralca. Zaostaja da slika, zaostaja da zaužije vse maline, borovnice, robide, zaostaja da boža trave, da vonja rože ... in priteče za menoj. Toliko ima za povedat ...
Vsak na svoj način pobirava darila. Mene njen način moti. No, ne mene. Moti moj mir, mir, ki mi ga nudijo gore. Ampak, ker je moja, ker sva eno, zadnje korake dneva (da o noči ne govorim) narediva spet objeta. A ni to fajn?

Bilo je, Ruth pravi romantično, jaz pravim to je to.

Povezana.

Če ne bi bil zastrupljen z Aljasko, teh "slik" ne bi bilo. Hvala Aljaska, hvala Andrea, Marko, Roberto!

p.s.

ja, ja Rok, teb tud hvala:)

Crespi cup 2008

Po nepozabnih dnevih, preživetih med 1500 in 3500 m nadmoske višine, na poti domov, sva se z Ruth prepustila še dotikom bonsajev. Bienalni Crespi cup v Milanu privablja trume ljubiteljev te umetnosti. Zakaj? Evo, nekaj zatojev:

Azeleja - letošnja zmagovalka

in le nekaj za pokušino...



Bilo je mnogo več. Ker slike energije ne odražajajo, bodi dovolj.

V novembru se bom udeležil seminarja japonskega mojstra Kunija Kobayashija. Delal bom na drevesu, ki je vredno slovesa mojstra. Izbira je bila težka:

Vendar zmagovita! O tem seveda več novembra.
Slovenska delegacija je bila letos dokaj skromna. Miha se spogleduje z velikani,
Tomaž ostalim razlaga zakaj je breza na razstavi.

Vesele urice, a ne!?

O hribih, občutkih, spoznanjih... pa mogoče jutri.

Na dopust

Z Andreo sva letos skupaj drsala neskončnost Aljaske. Dnevi, ki jih preživiš z nekom v divjini, ostanejo na disku za vedno.

Andrea ima v vasici Cogne, blizu Aoste v Italiji majhen družinski hotel. Povabil me je in z Ruth jo jutri mahneva na dopust. Če bo vreme, bo zelo hribovski. Vasico obkrožajo tritisočaki, če bo dež, bova pa počela kaj drugega; tek, bazen, savna, postelja...

Na poti tja obiščeva še prijatelja Marca in Roberta v Breschi, nazaj grede pa v Milanu razstavo bonsajev.

Intenziven počitek pred jesensko norijo na vrtovih.

SAM

SAM je tule za spremembo kratica. Za Slovenski alpski maraton. 50 kilometrov, iz Preddvora v Tržič po asfaltu, potem v blatne vijuge gora do Jezerskega. Ruth in Miha sta si dokazala, da zmoreta. In to vrhunsko. Miha kot zmagovalec v kategoriji do 30 let, Ruth kot druga v ženski kategoriji. Sam (tule ne kot kratica) sem bil spremljevalna ekipa in fotoreporter.




Dodatki in ideje pa tule in tule.