Drugače

Vse je drugače.

V tem času, leto za letom, je bil moj psihofizični index naspidiran. Skoncentriran v en cilj - Aljaska. Utrditi se, biti močan, odprt, dojemljiv, trd, odporen, kljubovalen, vztrajen, pogumen, enofazen, sproščen...

Vse je drugače.

Hupam v nebo, pa hrup izpira voda. Ure sedim v pisarni, razdvojen med luknjami v bilancah in sanjami v sever, naslonjen na bonsaje. Sprašujem se.

Nekaj bo treba spremenit!

Veliko tega!

Ker, danes je vse drugače!

Noelanders trophy 2009

Na 1300 km pot se posebej ne pripravljam. Zastavim si cilje in se pustim presenetiti. Včasih tudi negativno. Obisk enega vodilnih nemških bonsaj centrov Munsterland, v petek, je bil dokaz, kako reklama človeku potegne čez oči virtualne natege v smer naročnika.

Kritiki smo isti. Priznam. Če bi doma imel kaj podobnega, bi hodil pokonci, s stegnjenim vratom.

Če ne bi padel na reklamo, bi bila pričakovanja manjša, kritike pa sploh ne.

Po trinajstih urah avtocest nas je gospa Garminova končno dostavila v skromen, a poceni hotel. Da smo dobra družba, so lahko tihi gostje opazili ob večerji. Smeha polna kapa. Piva pa glih prov.

V soboto smo v Ginkgo centru zajemali razlike, praznili denarnice in polnili kombi. Do roba. In šli na razstavo, drugo najpomembnejšeo v Evropi, Noelanders trophy.

Tomaževa novinarska žilica je izstopila in je o dogodku napisal reportažo. Jaz dodajam le nekaj slik. Reportaža je objavljena na strani Tore.

Nazaj smo šli enga direktnega. Kot ponavadi.

Premor

Sneži. V meni je mir, plazovi pa bodo nekaj časa grozili strminam. Čas za druga gibanja in delanja.
Za dva dni se umikam na Pokljuko, potem nabašem kombi bonsajistov - smer Belgija.

Do ponedeljaka bo tule zeval premor! Pojdite še vi stran od računalnikov. Življenje se dogaja na drugi strani. Tista, nimam časa, je bosa.

KANJAVEC

Takole jutro utrujenost zbriše s čistimi barvami. Čimprej naprej. Cel dan smučarije je pred nama.

Med pakiranjem vedno pretežkega nahrbtnika sva slučajno med množico pešakov "trofla" na Igorja, ki je imel podobne načrte kot midva - čez Konjski preval na Velo polje, nato čez Hribarice na Kanjavec.

Pa smo šli. Tuleč od užitka. Super sneg, super vreme, super panorama, super družba.

Ejga, moja žena ga kr žge! Lahko bi reku -'ma jajca. Jasno, to se samo tako reče.

Konjski preval, malo desno, skoraj navpično navzdol proti Velemu polju.

Se že vidi smer povišanega utripa.

Tako odlične razmere v naših gorah ponavadi nastopijo bolj proti pomladi.

Nevarnost plazov je res minimalna.

Pod vrhom Kanjavca smo poduškali še z dvema Kranjčanoma.

Eh ja, ljubezen na 2568 m ... do Ruth, do hribov, do zime, do smučanja!

Štiri ure s Kredarice, počitek na vrhu - in čaka naju še štiri ure do Krme.

Področje je ravno prav odmaknjeno.
Zato se nedoložnost beline, ki jo rezkoma previjugaš, najde z lahkoto.

Spet na Velem polju.

Še zadnji vzpon na Bohinjska vratca.

What to say? Problemi takole VEDNO ostanejo v dolini.