Dečin - Češka

Na povabilo Češke bonsaj zveze smo se s Tomažema udeležili njihove nacionalne razstave. Cilji: demonstracija, naučiti se nekaj novega, videti kaj zanimivega. Vse je uspelo.

Tri dni je minilo zvizz. Okoli sto razstavljenih dreves, večinoma vrhunske kvalitete v še bolj vrhunskih čeških posodah. No, tale je original nemška. Avtor Walter Pall.

Malo premalo za trinevno analizo. Narodni park v bližini je bil idealna točka za relaks.

Glavna zvezda je bil gost Walter Pall. Tokrat so bile njegove kritike razstavljenih dreves poučne, nezačinjene z njegovo veličino.

Par primerkov + boljše slike ; avtor W.Pall

Sobotna demonstracija je bila hitra, nekoliko živčna, a uspešna. Poleg naju se je trudilo še pet tujih mojstrov. Mr. Pall je obdelal moj bivši macesen. Komenter imam, pa ga ne bom objavil.

Tomaž je bil tokrat šef, Raje asistent, črnc. Pred in po Danes, doma, bo Tomaž dodelal finese. (ne bo, staknil gripo! op.p. 10:54)

Eto, toliko, na brzino.

Defekti

Še najmanjši, nepomeben, je tak, na kolesu. Razen če nisi brez rezervne gume, daleč od doma, brez telefona... Ampak, to se ne dogaja.

O drugih defektih kdaj drugič.

Odpotujem na Češko. Bonsaji, kakopak.

Spomin

Skozi spomin papirnatega obdobja, se je prebil do spoznanja, da je po toliko letih tavanja v popolni temi pozabil na radiatorju kopalnice ključe od omarice. Nekaj pomembnega je v njej, pa se ne spomni kaj. Kot brenčanje nadležnih komarjev mu misli impulzivno bežijo in prihajajo, pikajo, a odgovora ne dajo. Nazaj, spet nazaj, v kopalnico, do mrzlega radiatorja, bos in naveličan, po ključ. Z bojaznijo v strganem žepu, da bo v trenutku, ko ga bo držal v roki, pozabil kaj za vraga odpira ta kos natančno obdelane, mrzle kovine.
Ne da se mu, ne ljubi. Noče. Stati tu pa tako ali tako nima nobenega smisla.
Če bi našel stikalo...

Nagradno vprašanje

Kdor odgovori pravilno, bo zmagovalec. Od sreče se lahko zvrti, zato se splača!

P.s.:
Odgovori včeraj prisotnih bodo gladko zavrženi!

Bloganje

So stvari, o katerih se javno, npr. na blogu, ne piše. Osebne. Mislim, čisto osebne. Meja je elastična. Od posameznika odvisna. Koliko, do kam jo raztegneš, koliko odpreš okno vase. Če se že sploh odločiš da poveš, pokažeš svetu, kakšen kdo si. In zakaj?
Spet odvisno od pisuna. Moj namen, tisti prvinski, ko sem odprl te strani, je bil s pomočjo bloga širiti obzorje v svetu bonsajev. Ki se je v dveh letih sprevrgel v nekaj drugega, z občasnimimi prijavami začetnega namena. Nek dnevnik, delni razkritek dela mene, ki ni čist, popoln, ker to zaradi elastike ne more biti. Omejitve poslovne narave, osebne narave, tehnične narave... Lastna cenzura v dobro sebe in velikokrat tudi drugih. Tako pač je.
Bolj poizkus pokazati bližnjim (bralci ste tako ali drugače bližnji(bolj ali manj))dušam, delček svoje parcele, na kateri zidam osebnost iz materialov, ki so moji, mogoče drugačnejši od vaših. Kosmiči tehnologije, zapiski gradbenih del. Vse napol, glih tolk, ne preveč. Malo o bonsajih, malo o Aljaski, malo o razmislekih, vprašanjih in bojaznih... Do kamor si upam, želim. Da se ne razkrijem do konca, da ne ožalim lastnega jaza, koga drugega.
Zenkrat bom še vztrajal. Bolj ločeno. O bonsajih na svojem, Aljaski na svojem in ostalem na svojem blogu. Dokler se ne odločim končati. Me že 'ma. Ravno zaradi omejitev. Sebi lastnih.

Nazaj

Nisem prilagojen. Morje, vročina, skupek zabuhlih turistov...ne morem.
Obljubil sem tri, zdržal dva dni. Bolj kot bolečina, dejstva, da v teh krajih, zapleten v brezdelje turizma, nimam svojega prostora, miru, so me pognali nazaj. Povrhu že danes čutim plimo, ki jo dviga skoraj polna luna...bolje biti sam.
Ruth razume. Jaz tudi njo, ki ji sončni zahodi in vročina rišejo drugačne podobe v živčne končiče.
En teden ponovnih spoznanj je več kot dovolj za spoznanje, da sem še vedno isti, za spoznanje bogatejši.
Žnj.
In danes znam biti zatežen.
Go away!

CHAMONIX drugače

Namen in dogajanja poti v Chamonix so opisana tule. Z moje strani le nekaj megle, ki se je medtem plazila v moji zafrustrirani notranjosti.
Trideset let nazaj sem hrepenel po teh pogledih, želel v objem teh skal. Pa sem nekje, sam ne vem kdaj, stopil v drugo smer. Tako pač je in danes je prepozno. Namesto hladu skal mi dile prestavlja mraz snega, ampak razdrma pa jih pogled in vonj zamujenih poglavij. Danes jih doživljata Jan in Miha, kar me veseli, skrbi kot očeta, nadomesti pa vsekakor ne.

Ujet v kaosu turizma, v en dan, en prost dan pred Ruthino tekmo, nemočen, prepuščen dejstvom, sem zatajil svojo bit. V dobro najine ljubezni, najinega skupnega kolača. Instat doživljaj višine za plačane poglede.

Vse zanjo, ki sem si jo bolj ali manj priboril že pred tridesetimi leti, za njen cilj. Zato, samo zato. Za ljubezen je treba trpet. Zdaj vidim, kako to drži. V gondoli pohojen od množic, zahojen od samega sebe, na koncu vedoč, da je bil ta dan le preizkušnja, test, če Sem, če sem še.

Testo ostane isto. Le kruh postaja vse trši. Predvsem skorja.

In le od načina shranjevanja je odvisen njegov obstoj. Če ga dobi plesen, je po njem.

Zaenkrat še gre. Ker je ta kruh moja najljubša hrana, ker je to moj kruh.

Megle se podijo čez moje gore takrat, ko drugi občudujejo barve zahajajočega sonca. Ne žalujem za zamujenim, veselim se jutri. Zavedajoč se zakaj.

Te gore spolzijo v vse smeri. Tudi do Nejca Zaplotnika, ki je napisal:

' ŽIVETI! Kakor da si le en dan na tem svetu in moraš v tem dnevu vse doživeti in preživeti, obenem pa se jasno zavedaš, da je to čisto prekratka doba, da bi se česarkoli lotil. To ni hlastanje, niti melanholija, temveč mirno doživljanje trenutkov, ki jih zbiraš v mozaik, ne da bi si predstavljal, kakšna bo končna slika.'
Zato se ne splača obremnjevat z njeno končno podobo.Le z njenim smislom. Važno je, kaj hočeš z njo povedat. Ne, da na smrtni postelji poskušaš razlagat abstraktnost svojega življenja, upajoč, da bo kdo razumel.

Moje poti so samotne. In srečen sem, ko lahko iz vsakdanjega hrupa stopim nanje.

O tekmi

Družinske in satelitske povezave bomo uporabili za informiranje o Ruthinem napredovanju med tekmo. Vsaj približno. Začne se v petek ob 10:00. Na štartu bo 1800 tekačev.
Torej, na Ruthinem blogu, od petka dopoldan do sobote zjutraj. Nočna ažurnost bo odvisna od zaspanca Miha.

ULTRA TRAIL DU MONT BLANC

Z Ruth dihava podobno karmo. Tudi to naju veže.

Do mojega cilja Aljaske je še pol leta, do Ruthinega le še tri dni. Njeni treningi so opravljeni. Le še carbolowding (beri prenajedanje s testenininami in ostalimi komleksnimi OH), prednatalni stres in tekma. Ultra trail du Mont blanc - 98 km po poteh okoli Mont Blanca.

Gori doli naokoli. Glede na njeno fizično pripravljenost in trmo, upava da ga bo zdelala v manj kot dvajsetih urah. Seveda, če ne bo kakšnih poškodb, snega ali podobnih nevšečnosti. Raje bo zvesti spremljevalec. Do štarta z njo, potem v stresu v Chamonixu. Upajoč, čakajoč. Ni enostavno imeti take žene!

Greva jutri, vrneva se v soboto ponoči. V nedeljo bova imela nedeljo, potem pa...saj ni res, pa je, na morje. Si ga zasluži. Pa čeprav samo tri dni.

Spanje

Po treningu sem šel za eno uro spat.
Bil sem uničen. Bolje rečeno 'zgonen'. Dobesedno. S kolesom še vedno nisva najboljša prijatelja. Do štirih ur še gre, potem pa muka. Križ, rame, kolena...
Je pasalo, sem zdej čisto drug, tak, bolj svež.
Pa še nedelja je.
Ampak podzavest ima slabo vest.
Napaka.