Grofija

Paše zamenjat okolje. Pokljuške ceste znam na pamet. Te, iz bližnjih gozdov Grofije, tudi. Ampak nezasnežene. Pozimi so drugačne.

Teža in višina snega sta diktirala tempo. Ta počasnega. Toliko več časa za oči.

Dan prej je nekdo vpregel snežne sani. Ta odsek je bil Aljaska v malem (zelo malem).

Pa še sonce. Kaj še češ?

Še voda, ki ravno ni moj medij, me je pritegnila.

Po petih urah so noge pekle. Kako bodo šele čez 6 tednov!?

Samujem

Noči med sneženjem imajo svoj čar. Oblike so drugačne, tišina je mehka. Motita jo le butanje srca in škripanje smuči. Nobene brzine, le koalicija med meno in naravo. Brez prepirov. Bele flike krpajo luknjice dvomov.

Zavese so odgrnjene.

Ko se pridruži še svetloba,

gledam vedno isti film.

Sm mislu pisat o občutkih. Pa jih je zamedlo.

Sem hotu nekaj povedat, pa ne znam.

Samujem.

Vsak dan...

Ta teden - Pokljuka.
Podajam roko utrujenosti. Počasi jo sprejemam, previdno kot divjo zver. Imava manj kot osem tednov, 53 dni, da se prilagodiva, postaneva eno. Kajti še naslednjih štiri do pet tednov bo moja prva spremljevalka. Upam da edina. In znosna. Če se skurba z bolečino...?
Zato Pokljuka.
Tule pa še 12 minut ZATOjev v slikah kolega Mike Curiaka.

Prihaja

Edina posledica silvestrovanja sta spočita telo in duša. Opolnoči naravnana na naslednjih 50 dni, prednostno usmerjenih v prilagajanje. Na napor, na samoto, mraz, na odklop. Ruth je napisala knjigo, jaz pišem uvod.

Brez tipkovnice in papirja.

Bojazen o zeleni zimi je včeraj ostala pod snegom. Prihaja.

V čisto novo leto

Mežakla. Gola, puščobna, brez privdiha praznikov.

Dokler ga nismo upihnili.

Štala. Mrzla peč in nizek pritisk...Novoletni dim je polnil sobo namesto neba. Ruth je obupavala, jaz sem vztrajal...

Ko sta prišla Erika in Rok je potegnilo. Slab začetek dobro nadaljevanje. Se ne damo. Dim smo splaknili.

Malo pomandžarali...vmes čekirali kaj nam želijo prijatelji... in se ugvantali za praznovanje.

Na novoletni hrib. Spet Brda. Na 2009 v 2010. Ker ga 2010 nimamo. Ker je gora. Kjer je sneg

in polna luna. Skupaj.

Luna se je počasi zgubila v vedno močnejšem sneženju. Pravljica!

Mi smo užival...

...se potili

...preoblekli

...čekirali polnoč.Šampanjec. Zamaški niso več to, kar so nekoč bili...

Se ne damo. Že tako dobro voljo (in žejo) smo podkrepili. Slavnostno, Času, kraju ravno ne, primerno. Na zdravje, srečo, prijatelje...

Erika se je odela v rdečico.
Se mamo radi!

O kako lepo, kako fajn...
Ura, pohod, vino, hrana = prijetna utrujenost

Smo šli spat. Mene notranja ura ni zapustila. Ostali se niso dali.Zunaj se je luna spravljala spat.
Kansneje. Zadnji dan za kavo. Do Aljaske se tej razvadi odpovem. Ker drugače v dolgih nočeh utrujenosti, kofenski tableti ne delujejo.

Na sarmo pa k Lidiji in Jožetu.
Ja, tkole je blo. Čisto tako, kot smo si želeli. Ste nam želeli.

V 2010

Sonce in megla

Zadnje deževje je zlizalo sledi mojih pohodov. Snega je manj, kamnov več. Uboge smuči.

Vseeno mnogo bolje kot po urejenih progah Rudnega polja. Sonce in megla prideta bolj do izraza. In misli, ki se pretekajo skozi ure dneva tudi.

Lani ob tem času je bila tale zakopana v snegu.

Lani ob tem času nisem razmišljal dva meseca naprej. Niti par let nazaj.

Itoigawa št.3

Evo ga. 15 cm nižji pospubertetnik na svoji prvi, sicer digitalni, a ne profesionalni, sliki za osebno.
Narejeno z občutkom. Bistvo bonsajizma. Občutkom zase. Petnajst kompromisov upoštevanih in popolna ignoranaca kritike. Samo filing krivulj, postavitev in ravnovesja. Trajalo je dlje,a sem zadovoljen. Spomladi dobi še tapravo posodo, mogoče okroglo, hrano in oskrbo. Postal bo goden.