Noči so črne. Počasi postajajo črno bele. Večtedensko prebujanje ob treh zjutraj se podaljšuje v zame normalno četrto. Se duh umirja?
Preden zakorakam v sanje,
me prazna postelja butne v zadnji jok. Z njeno sliko na prsih hlipam v strop. V rumeno, ki jo je pobarvala sama. Ponoči.Tavam po njeni koži, iščem vonj... Blodim. Brnim ob svečki, ki je zamenjala pomen. Blaznim.
Izpraznjena zaloga solz.
Le še umirjajujoče se hlipanje.
Odjuga bolečine pred spanjem.
Ki ne pride in ne pride.
Le ZAKAJ, ZAKAJ, ZAKAJ....
Knjiga pomaga. Dvojno.
Pomirja in zapira dan.
Tako enak, tako prazen, tako žalosten.
Dokler ne zaspim, brez objema, sam.
In sanjam.
Vedno o ljubezni.
Ki je ni več.
Ki bo vedno!