Pomirjevalo je delovalo. Objemi in nasmehi moje Pikice SO zdravilo.
Bonsaji. Tu se še ne znajdem. Ne čutim. O tem več drugič.
In doma? Praznina.
Zdravilo ne deluje.
13 komentarjev:
Anonimni
pravi ...
Ko srce otrpne, je življenje okoli nas samo kulisa...živimo, ker ne moremo "kar umreti"... Bo prišla pomlad, ko se bo prebudilo, ko bo duša razprla krila in znova poletela, začutila potrebo po ustvarjanju... Človeška bližina in toplina ljubečega srca pomaga priklicati pomlad...pogum...B
Kako lepa sta ..... smisel išči naprej v druženju z tvojimi angeli , Dikijem in vsemi, ki jim je mar zate .... veliko nas je ...ki smo s teboj, z vami ... in koncu koncev povezani z RUTH ... njeni prekrasni blogspoti ne bodo nikoli umrli.... objem ...
Moje izkušnje so, da se je najteže vračati v prazen dom...ko odhajaš, se nečemu nadejaš, ko se vračaš, pa nimaš s kom več deliti doživetega...soočenje z izgubo je res hudo. Saj bo, le čas je potreben, da se navadiš živeti z bolečino, mine pa nikoli! Drži se in še naprej deli žalost z nami.
Danes pri oddaji Dobro jutro je bil v gosteh 13 letni Maks Tušak katerega ste ravno z bonsaji zelo navdušili in je bil na vaši vrtnariji.Korak po koraku, mnogo nas je z vsemi vami kužkom Dikom povezala nas je Ruth, čeprav se ne poznamo.
Sem že napisala enkrat, vsak je sam tvorec svojih misli, zato čimprej na zeleno vejo z njimi! Reci si, zmorem, lahko jo pogrešam in jo imam rad hkrati in poleg tega zmorem razmišljati naprej, kaj bom ustvaril, kako bom pomagal otrokom. In ko prideš v prazno stanovanje, naj ne bo samo prazno, poglej ga kot polno nedokončanih načrtov, kot je bilo takrat, ko je bila še ona tu. Jaz vem, da si v težkih situacijah rečem, ne zamoči, na tebi je... Negativno misel označim kot "samo misel" in jo pošljem naprej, se ne ukvarjam z njo. Za to rabim iz sebe potegniti vso zavest, modrost in moč in hkrati dihanja s polnimi pljuči, da se ne nabira. Telo prepustiti toku življenja. Pozitivizem naj bo mantra, ki se potem udejanja. Verjamem, da ti uspe! Sčasoma seveda, ker vem, da je čas žalovanja dolg in še ni mimo... Iz vsega srca ti želim korajže!!
Doma-vajin nov majhen domek, kot ga je imenovala na blogih Ruth,beseda, ki veliko pomeni, naj vam gospod Raje daje toplino in zdravilo, skupaj z vašimi dragimi kužkom Dikom.....Senca Ruth-vaše sonce bo vedno in povsod v vaših in naših mislih. J.
Vrnitev v prej tako topel dom je po tako težki izkušnji vse prej kot prijeten. Vsak dan, prežet s spomini in bolečino, ki ga uspete preživeti, je korak na poti navzgor, spoštovani Raje. Še bo bolelo, to vemo vsi, to veste tudi vi. Držim pesti, da vam čim prej uspe. Vsi, ki Vam pišemo, bi neskončno radi pomagali izruvati tisto težko bolečino iz vaše duše... Ne dvomim v vas, prebrodili boste bolečino. Morate. Za njo in za Dika, predvsem pa zaradi vas. Tanja M.
Veter in luna,dež in snežinke, sonce in pogumen korak,na pot ...v Lj. Pogrešala sem blog in vedela-želela, da imate neskončno notnih objemov. Koliko stopinj je na fotografiji,ki jo je poslala Pia,koraki ..nešteto...
Drevesca bodo rasla v to ne dvomim in čeprav se včasih počutimo ujete in negotove. Želim vam velik pogumen korak,naučiti še več drugih za umetnost,kako zraste malo drevo v veliko umetnino.
Naši dragi, ki so odšli, so kot veter, ki ga čutiš, le vidiš ga ne,.... da bi se ga lahko vsaj malo dotaknil, vsaj malo. Po slabih treh letih me veter boža, nisem več huda nanj, kot malo prej, ko mi ni dovolil dotakniti se ga. MM
... prazna so jutra, ko na tvojem blogu ni kaj prebrati.
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj, ni me tu... Samo telo počiva v mrzli zemlji, duša je poletela domov, v Sončni vzhod in Ljubezen... In z Ljubeznijo v svojih srcih z njimi ohranimo povezanost. Iz svojih src jih občutimo... Saj ne morejo umreti, dokler so v naših srcih...B
13 komentarjev:
Ko srce otrpne, je življenje okoli nas samo kulisa...živimo, ker ne moremo "kar umreti"...
Bo prišla pomlad, ko se bo prebudilo, ko bo duša razprla krila in znova poletela, začutila potrebo po ustvarjanju...
Človeška bližina in toplina ljubečega srca pomaga priklicati pomlad...pogum...B
Kako lepa sta ..... smisel išči naprej v druženju z tvojimi angeli , Dikijem in vsemi, ki jim je mar zate .... veliko nas je ...ki smo s teboj, z vami ... in koncu koncev povezani z RUTH ... njeni prekrasni blogspoti ne bodo nikoli umrli.... objem ...
Moje izkušnje so, da se je najteže vračati v prazen dom...ko odhajaš, se nečemu nadejaš, ko se vračaš, pa nimaš s kom več deliti doživetega...soočenje z izgubo je res hudo.
Saj bo, le čas je potreben, da se navadiš živeti z bolečino, mine pa nikoli! Drži se in še naprej deli žalost z nami.
Danes pri oddaji Dobro jutro je bil v gosteh 13 letni Maks Tušak katerega ste ravno z bonsaji zelo navdušili in je bil na vaši vrtnariji.Korak po koraku, mnogo nas je z vsemi vami kužkom Dikom povezala nas je Ruth, čeprav se ne poznamo.
Sem že napisala enkrat, vsak je sam tvorec svojih misli, zato čimprej na zeleno vejo z njimi! Reci si, zmorem, lahko jo pogrešam in jo imam rad hkrati in poleg tega zmorem razmišljati naprej, kaj bom ustvaril, kako bom pomagal otrokom. In ko prideš v prazno stanovanje, naj ne bo samo prazno, poglej ga kot polno nedokončanih načrtov, kot je bilo takrat, ko je bila še ona tu. Jaz vem, da si v težkih situacijah rečem, ne zamoči, na tebi je... Negativno misel označim kot "samo misel" in jo pošljem naprej, se ne ukvarjam z njo. Za to rabim iz sebe potegniti vso zavest, modrost in moč in hkrati dihanja s polnimi pljuči, da se ne nabira. Telo prepustiti toku življenja. Pozitivizem naj bo mantra, ki se potem udejanja. Verjamem, da ti uspe! Sčasoma seveda, ker vem, da je čas žalovanja dolg in še ni mimo... Iz vsega srca ti želim korajže!!
Doma-vajin nov majhen domek, kot ga je imenovala na blogih Ruth,beseda, ki veliko pomeni, naj vam gospod Raje daje toplino in zdravilo, skupaj z vašimi dragimi kužkom Dikom.....Senca Ruth-vaše sonce bo vedno in povsod v vaših in naših mislih. J.
lepe fotografije, polne ljubezni.
Vrnitev v prej tako topel dom je po tako težki izkušnji vse prej kot prijeten.
Vsak dan, prežet s spomini in bolečino, ki ga uspete preživeti, je korak na poti navzgor, spoštovani Raje.
Še bo bolelo, to vemo vsi, to veste tudi vi.
Držim pesti, da vam čim prej uspe.
Vsi, ki Vam pišemo, bi neskončno radi pomagali izruvati tisto težko bolečino iz vaše duše...
Ne dvomim v vas, prebrodili boste bolečino. Morate. Za njo in za Dika, predvsem pa zaradi vas.
Tanja M.
Veter in luna,dež in snežinke, sonce in pogumen korak,na pot ...v Lj.
Pogrešala sem blog in vedela-želela, da imate neskončno notnih objemov.
Koliko stopinj je na fotografiji,ki jo je poslala Pia,koraki ..nešteto...
Drevesca bodo rasla v to ne dvomim in čeprav se včasih počutimo ujete in negotove. Želim vam velik pogumen korak,naučiti še več drugih za umetnost,kako zraste malo drevo v veliko umetnino.
Z objemom, z vami :)
Imeti take otroke je dar.
Naši dragi, ki so odšli, so kot veter, ki ga čutiš, le vidiš ga ne,.... da bi se ga lahko vsaj malo dotaknil, vsaj malo. Po slabih treh letih me veter boža, nisem več huda nanj, kot malo prej, ko mi ni dovolil dotakniti se ga.
MM
... prazna so jutra, ko na tvojem blogu ni kaj prebrati.
Ne stoj na mojem grobu in ne jokaj, ni me tu...
Samo telo počiva v mrzli zemlji, duša je poletela domov, v Sončni vzhod in Ljubezen...
In z Ljubeznijo v svojih srcih z njimi ohranimo povezanost. Iz svojih src jih občutimo...
Saj ne morejo umreti, dokler so v naših srcih...B
Naše poslanstvo na tem svetu-moramo vdržati pa čeprav tako boli.Še naprej delite misli,spomine.Vdržite za otroke,Dika zase...! J.
Čudoviti ljudje, kakršna je bila Ruth,ne umrejo...
Objavite komentar