sreda, 23. januar 2013

Noči

Noči so črne. Počasi postajajo črno bele. Večtedensko prebujanje ob treh zjutraj se podaljšuje v zame normalno četrto. Se duh umirja?
Preden zakorakam v sanje,
me prazna postelja butne v zadnji jok. Z njeno sliko na prsih hlipam v strop. V rumeno, ki jo je pobarvala sama. Ponoči.
 Tavam po njeni koži, iščem vonj... Blodim. Brnim ob svečki, ki je zamenjala pomen. Blaznim.
Izpraznjena zaloga solz.
Le še umirjajujoče se hlipanje.
Odjuga bolečine pred spanjem.
Ki ne pride in ne pride.
Le ZAKAJ, ZAKAJ, ZAKAJ....
Knjiga pomaga. Dvojno.
Pomirja in zapira dan.
Tako enak, tako prazen, tako žalosten.
Dokler ne zaspim, brez objema, sam.
In sanjam.
Vedno o ljubezni.
Ki je ni več.
Ki bo vedno!

12 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Kako močno sočustvujemo z vami, Raje. Samo pomagati ne moremo. Premalo se vsi zavedamo- kaj imamo!
Jaz si ne znam predstavljati izgubo moža, katerega ljubim tako močno, kot ste vi Ruth. Kolikokrat se zdaj večkrat stisnjem ponoči k njemu in iščem pri njem zavetje. Tako kot je Ruth pri vas. Kot pravijo: angeli potrebujejo dva krila. Pri vas je eno krilo odlomljeno. Bodite močni, v otrocih iščite moč! Hvala Bogu, da jih imamo!
Topel objem v tolažbo....
M.

Anonimni pravi ...

Od kar vem zanjo

Od kar vem zanjo,
imajo dnevi modre oči
in vodebarvo njenega krila.
Odkar vem zanjo,
veter šumi njen glas
in rože njene besede govore.

Tako rad imam te poletne oblake:
njene korake so spremljali,
ko je čez trave večerne prišla.

Tako imam rad te vrbe ob vodi,
zamišljene v tiho,
nežno pravljico o njej.

Nihče ne ve, kaj šepetajo.
Sam jaz.
In se smehljam.

Odkar vem zanjo,
sem kot avgustovska noč:
miren, poln zvezd in daljav.
(Ivan Minatti)



Prišlo bo poletje in poletni oblaki in prišel bo avgust - tudi za vas. Vse lepo vam želim.
Maja

Anonimni pravi ...

Sonce zaide...a vedno znova vzide...vsako jutro, tudi za temnimi oblaki....
To je ljubezen v vašem srcu, ki s pomočjo časa zapre boleče rane in ohrani vso bogastvo spominov...
Ko bo ta luč pregnala temo bolečine Raje, boste šli vzhodu nasproti...nekega dne...poiščite luč v svojem srcu, da ne zaidete...B

Anonimni pravi ...

Kako hudo je..... ve samo tisti... ki je prehodil enako pot kot VI .... zato so vse besede odveč.... Vaša izpoved seže v globino SRCA ... in jokam vsak dan, ko vas berem... ko se potapljam v vsako besedo Ruthinih blogspotov prežetih z ljubeznijo do vsega .... Žalovanje je čas, ki je potreben po izgubi tako drage osebe ... pustite času čas... v mislih z vami vsemi ... objem..

Anonimni pravi ...

Zakaj?Kje je odgovor ki ga terja življenje?Ranjena duša in srce.Ob takih izpovedih ki segajo do dna srca,solze ne moreš zadrževati.Delite,pišite,solz nikar zadrževati pogovarjajte se veliko o vaši izjemni Ruth!Veliko nas je ,ki vas podpiramo čeprav se ne poznamo. J.

Anonimni pravi ...

EJJJJJJJJJ,TUL,KOT RANJENA ŽIVAL,IZJOČ BOLEČINO.....
Bodi srečen-živel si in ljubkoval ljubezen svojega žiivljenja.Ali veš koliko ljudi na svetu nimajo te sreče-jo ne najdejo?To se čut,se ne da povedat.....Jaz jo imam še- na srečo ob sebi,že 32 let.
Midva in ti smo srečni,ker znamo ljubiti in biti ljubljeni.Daj odgrni to temo,začni plezat iz tunela...,pa saj si borc,dej sej bo šlo,korak za korakom.Ej,že gre...
Vem da ti bo uspelo!-M.M

Anonimni pravi ...

Besede so kot obliži...rane ne zacelijo, jo pa zaščitijo...
Besede so kot mostovi...brez njih ponekod ne moremo na drugo stran...
Besede so kot zdravilo...vzamemo ga, četudi ne vemo, ali bo pomagalo
...
Besede sočutja... besede ljubezni...besede razumevanja...besede podpore...nosijo v sebi zdravilno energijo. Ne skoparite z njimi, bodite darežljivi z njimi, zavijte jih v svetlobo srca...B



















Evelina pravi ...

O, Raje, kako te razumem. Vztrajaj in vedi nisi sam!

Anonimni pravi ...

Ljubezen je kot sonce in ostane v srcu.

Otroci,knjige-besede, glasba, mali prijatelj,videti vrh gora,se podati z neba, fotografije,cilji, drevesca in rožce,kuhanje-slastno, veliko sopotnikov,

so zdravilo, ki ga imate

neskončno...kot nebo

Z vami -z objemom:)

Lepe sanje in daljšo noč

Anonimni pravi ...

Počasi se boste pobrali, Raje.
Počasi bo gluho tišino preglasila volja in želja po življenju.
Bo. Verjemite, da bo.
Noči so vedno najhujše. Tihe, mračne, prazne.
Jok pomaga, še bolj pomaga pogovor.
Govorite o bolečini in počasi si boste utrli pot do olajšanja.
Usojena sta si bila. Do konca. Za vedno.
Nosite jo v srcu, božajte jo v mislih, sanjah,sami pa poskusite narediti vsak dan vsaj majhen korak v svetlejši dan, v bolj bistre misli.
Premalo časa je še minilo, da bi prenehalo boleti. Premalo.
Ne obupajte.
Veliko, res veliko nas je, ki bi vam radi pomagali. Olajšali vsaj kakšno urico, dan.
Borite se, na vso moč...uspelo vam bo.
Komaj čakam, da vidim še kakšen bonsaj, da vidim rahel nasmešek. Da vem, da vam gre na bolje.
Držim pesti.
Mirno noč in trden spanec!
Tanja M.

Anonimni pravi ...

Pobral bom vse koščke razbite,
v poljube spravil solze prelite,
v svetlobo zavil vso bolečino,
s pogumom omilil njeno ostrino,
poiskal vso moč znotraj srca, zaprosil za spremstvo z neba
in se odpravil v jutrišnji dan,
čeprav ves ranjen in v duši bolan...B

Anonimni pravi ...

...toploooo priporočam knjigo Gary Zukav Domovanje duše...ta knjiga je meni rešila življenje, ko je odšel sin...