Crespi cup 2008

Po nepozabnih dnevih, preživetih med 1500 in 3500 m nadmoske višine, na poti domov, sva se z Ruth prepustila še dotikom bonsajev. Bienalni Crespi cup v Milanu privablja trume ljubiteljev te umetnosti. Zakaj? Evo, nekaj zatojev:

Azeleja - letošnja zmagovalka

in le nekaj za pokušino...



Bilo je mnogo več. Ker slike energije ne odražajajo, bodi dovolj.

V novembru se bom udeležil seminarja japonskega mojstra Kunija Kobayashija. Delal bom na drevesu, ki je vredno slovesa mojstra. Izbira je bila težka:

Vendar zmagovita! O tem seveda več novembra.
Slovenska delegacija je bila letos dokaj skromna. Miha se spogleduje z velikani,
Tomaž ostalim razlaga zakaj je breza na razstavi.

Vesele urice, a ne!?

O hribih, občutkih, spoznanjih... pa mogoče jutri.

Na dopust

Z Andreo sva letos skupaj drsala neskončnost Aljaske. Dnevi, ki jih preživiš z nekom v divjini, ostanejo na disku za vedno.

Andrea ima v vasici Cogne, blizu Aoste v Italiji majhen družinski hotel. Povabil me je in z Ruth jo jutri mahneva na dopust. Če bo vreme, bo zelo hribovski. Vasico obkrožajo tritisočaki, če bo dež, bova pa počela kaj drugega; tek, bazen, savna, postelja...

Na poti tja obiščeva še prijatelja Marca in Roberta v Breschi, nazaj grede pa v Milanu razstavo bonsajev.

Intenziven počitek pred jesensko norijo na vrtovih.

SAM

SAM je tule za spremembo kratica. Za Slovenski alpski maraton. 50 kilometrov, iz Preddvora v Tržič po asfaltu, potem v blatne vijuge gora do Jezerskega. Ruth in Miha sta si dokazala, da zmoreta. In to vrhunsko. Miha kot zmagovalec v kategoriji do 30 let, Ruth kot druga v ženski kategoriji. Sam (tule ne kot kratica) sem bil spremljevalna ekipa in fotoreporter.




Dodatki in ideje pa tule in tule.

Novi bonsaji

Poletje je počasi praznilo police. Napolnile se bodo postopno. Za začetek nekaj slik novih dreves.
Notranjih je cela reč, tale dva sta med boljšimi:

Tale beli bor je pa zagotovo v top tri v Sloveniji. Pri meni ni bil niti en dan. Višina okoli 80 cm...
Lastnik je pa...khm, kaj je rekel, kako mu je že ime?

Je pa še na voljo tale črni plutasti bor. Višina 40 cm.
In kitajski brin. Priložnost za vrhunsko drevo v kratkem času.

In še kup ostale robe. Samo nekaj za podražit.

Cene pa visijo na drevesih. Jih bo treba videti od blizu. Kaj pa izdam tudi po telefonu. Ampak kot vedno, slike lažejo...

Tudi zaloga posod se počasi polni. Na voljo bo v prvi polovici oktobra. Vsi, ki ste izrazili posebne želje, boste pravočasno obveščeni.

Gabri looking good

Bil bi nekje visoko, pa palca na nogah nočeta v čevlje. V japankah se zato lotevam "japonskega" dela. Do zime je treba delat. Tudi z bonsaji.
Nova podoba. Ponovno ožičen in določena nova prednja stran. Juniperus looking good!
Gabri looking good:

My wife is looking good!
What a day!

Bonsajisti v zraku!

Ko me je Jemčev Blaž poklical, da gre skočit v tandemu, se se odločil, da grem zraven. Ni lepšega, kot videti prijatelja, ko mu v letalu oči lezejo iz jamic in ko pred padcem v globino spusti kisel nasmeh...
A glej ga zlomka, Blaž je bil čisto kul. Je pa res, da je potem v petih minutah s pretvezo, da pelje ženo in otroka na Bled na kremšnite, zapustil mesto adrenalina in tresoč se popil mrzlo pivo. Extrem vedno udari malo z zamudo. Direktno!
Ko so se z Bleda ustavili pri meni, je bil nasmeh že pristen in...seveda, on bi še!
Ne edini, Blaž! Pa poj nastane dilema: a skakat a za ta denar kupit bonsaj? :)

Jaz pa sem spet letel. Skozi oblake, skozi veter, skozi prostor in čas, spet vase! Tale slika malo laže. Glava paše na tisto telo v ozadju. Bistvo je, da se vidi sreča. Aneda?
p.s.: na koncu, ob hudo navitem pristanku sem se zrolal. Ne prav't naokol'!

Jamadori 3

Najti mojstrovine, ki jih je v več kot 100 letih obdelala mati narava, primerne za bonsaje, so pohodi, je sreča, je delo. In ko jih najdeš, je treba počakat, da adrenalinski učinek mine. Za uresničitev vizije je najvažnejša strpnost.
Z Mihom sva z zavorami božala, predvsem od spodaj, tri zaklade.



Nekaj pa je bilo že na pladnju.
In skrb številka 2 nastopa doma.
Vsakodnevna skrb. Meditacija.

Proti jeseni

V adolescenci poletja, proti jeseni, spet nastopa čas za vrtnarjenje. Prav zato sem tako redkobeseden. Pa še nohta na palcih nog imam črna. Posledica treh dni.

S športom se ukvarja žena, delamo pa mi! (p.s.: kakor kdaj in obratno)

Po zmagi na triatlonu jeklenih - kot se spodobi.

Eh ja, bo treba začet resneje trenirat. Če ne mi lahko uide. Baba ma kondicije...uf...

Tri dni

Ko sadež dozori, odpade. Če ga kdo ne najde, zgnije. Vsa njegova sočnost izpuhti. Tako je tudi z izzvi. Ko je adrenalin na delu, ko bi ... takrat je treba. Sicer celofan lahko agonijo želja podaljša, a to ni to.
V zadnjih treh dneh sem zaužil plod. Tri leta sem čakal. Nisem ga hotel utrgati na silo, niti ga potolčenega pobirati. Enostavno sem ga ujel. In šel.
Od doma. Peš, z nahrbtnikom vode, hrane, cunj in spalko. Obremenjen s sabo, zategnjen. Tri dni gora. Instant nadomestek za Aljasko. Trening za Aljasko. Psihoterapija. Jaz in moj psihopat, ops, psiholog (op.: avtor psiho ideje je Modri)

1. dan; Mošnje-Stol-Golica-Dovška baba-Mojstrana-Vrata; 14 ur

Prvi koraki, še v temi, na ravnini asfalta so bili zmeda trdega gibanja, prilagajanja na 13 kilogramski nahrbtnik in dvomov o sočnosti zagriženega sadeža. Slike ni.
Z višino se je vse zamenjalo. Občutki, strast in pričakovanje. Nastopila je moč. Hoditi počasi ne znam. Prehitro ne smem, nočem omagati, ker je ovinek dolg.

Odkrhki Stola. Napaden od zadaj.

V koči delata Ruthina teta in stric. Kava za vola ubit, pa štrudl, pa smeh. Pol urce, ravno toliko, da pade pulz in kava razdrma degene.

Smer - Golica

Vse skupaj je le pot. Zavita, razdrapana, gor in dol. Kot Življenje. Če ga hodiš, seveda.

Pogled pa občasno plaho uide v smer "jutri" ...

in v smer "pojutrišnjem".

Ko grem mimo jamadorijev buljim, ko grem mimo rož, se mi kolca po Ruth.

In tako dalje. Po dnevu pride noč. Po drvenju počitek. Dva kilometra pred Aljaževim domom v Vratih sem sprejel vabilo nadstreška trenutno osamljenga vikenda. Boj se rose! Kdo je že to izjavil?

Ob 4h me notranja ura brcne v pogon. Naprej.

2.dan; čez Luknjo-Dolič-Hribarice-Sedmera-Komno-na Konjsko sedlo; 13 ur
Urica po temni cesti. Prihajajče barve so ravno pleskale severno steno Triglava in prve plezalce (zgolj slučaj, da je ravno tedaj Jan vstopal v Prusik-Szalayevo smer (sine - čestitam!!!)) .
Prestar kozel z drugačnimi načrti sem oddrvel proti Luknji. Predvideni časi dostopov v naših hribih ne veljajo.

Poljub v daljavo in naprej. Na Dolič. Poti so lepše, ko si sam. Ko rečeš živjo ali dober dan mrzli skali, buhteči roži ali začudenemu kozorogu.

Čaj in štrudel (EPP:teta Betka na Stolu dela boljšega) in z vetrom naprej.

"Piha mrzel veter, diha mi v obraz, skoz' zaprte veke, tečem skozi čas..." poje A. Mežek. Kako prav ima! Na Hribaricah se zbirajo oblaki. Kot vedno. Preplah brez kosti. Ne kot vedno.

Gore so žive. In ne zaradi ljudi. Počitek ob žvižganju malih debeluhov, ki oznanjajo nevarnost vsiljivcev okrog njihovih domov je prijetnejši od tistega v kočah, kjer množica prepotenih jamra nad cenami čaja, vode in piva. Svizci ne odvijajo čokolade in za seboj ne puščajo smeti.

Sedmera jezera so pač biser naših gora. Vode pa v nekaterih vedno manj. Ljudi vedno več.

Pot proti Komni je bila vrooča, pa vseeno enkratna. Zavetje ruševja, divjih macesnov, vonj in zvoki neokrnjene narave. Sama koča na Komni pa šok. Preglasni junaki, vrli planinci, ponosni nad uspešnim pohodom, nadaljujejo slovensko tradicijo "šnops pa pir". Zato sem špagete zbasal na hitro. Naprej, proti Bohinjskim vrhovom.

V območje muflonov in orlov.

Konjsko sedlo, 1780 m, v zavetju zadnjega ruševja. Priprava na počitek. Čas popolne meditacije.

Samo ležim, gledam ples oblakov in menjavo barv. Tako prazen, tako poln. S počasnim prihodom teme mi z brezhibnim nizkim preletom kralj orel ta dan še zadnjič dvigne utrip. Kot bi mi hotel nekaj povedati!?

Da so jutra v gorah pravljičana, še vedno drži. Nisem romantik, ampak tole ...

3.dan; Vogel-Rodica-Črna prst-Kobla- Soriška planina-Jelovica-doma, 15 ur

Brez misli, s prevročim soncem v čelo, s premalo vode in neusihajočim navdušenjem so ure izgubljale pomen. Glava počasi zaznava bližajoči se dom. In z njo tudi noge. Čutim, da sem.

Počasi v doline.

Na koncu še slabih osem ur po že večkrat prehojenih cestah Jelovice. Preizkus za Aljasko. Ko bi že počasi nehal, je treba naprej, le še 50 km. Korak za korakom.

In vrnil sem se. Spočit. Deske so na svojem mestu.