Spremljanje življenjske sopotnice je te dni psihično naporno. Pa tudi fizično naporno. Po dnevu oddiha sem moral po spletu okoliščin (beri tule) namesto udobno z avtom na Petrovo brdo, z dvajsetkilskim nahrbtnikom iz Raven v manj kot uri in pol na Črno prst. Zadnje čase v hribih samo še dirkam.Po opravljeni nalogi in začasnem adijo z Ruth, sem se lahko za nekaj minut zavil vase. Z zaprtimi možganskimi celicami sem se prepustil mogočnemu severniku. Trodimenzionalna glasba! Levo, malo navzgor, je v smeri severa, brez vsakega zamaha, na mestu plapolal sokol.
Trenutki ki polnijo! Ne vem, domišljam si, kaj mi je hotel povedat, pokazat. Indijanci bi že vedeli. Ker smo eni navadni kavbojci, pa...?
Včeraj sem se počutil indijanec.
