Scenarij

Eno samo potovanje.
Iskanje vzrokov od kje hudiča gon po Aljaski. Zakaj?
Bil sem v Avstraliji, Južni afriki, Peruju, celi Evropi, odprt za prevzem, za zlitje. Bilo je drugače kot doma, zanimivo, a nikjer ubitačno. Brez udarcev v sredino, brc v kalup. Razen tam, v divjini. V snegu, mrazu.

Zdaj vem, da ni dežela ali pokrajina, da niso ljudje tisti, ki me obračajo. Bistvo se skriva v nečem drugem. Nevidno očem. Zastavljen virtualni cilj Nome je le točka, sicer končna, željena, do katere se pride, če se gre. Enostavno neskončno gibanje. Zapleteno, prepleteno doživljanje samega sebe. Odločitev pomeni dejanje. Reakcija splavi akcijo. Brez sugeriranja politike, ekonomije, gospodarstva in podobnih poglavij vsakdanjega, običajnega, dnevnega manipuliranja. Skok iz kalupa, prestop v realnost. Življenje.

Ostane le slalom med vratci, ki vodijo vase. Iskanje idealne linije, prilagajanje hitrosti. Polna in edina koncentracija na trenutek. Ker so vsi trenutki tam enaki, skoraj enaki, se jo del s časom, začne se po dveh dneh, velik del, obrne navznoter. Takrat nastane film, ne 3D, 4D, ki ga ni mogoče posneti, nastanejo občutki, ki jih ni mogoče opisati. Dokumentarec sebe, ki odpira oči, predvsem tisto, tretje. Podlaga za scenarij prihodnosti.

Ker pa se v ta scenarij kasneje vmeša vse preveč pisateljev in kritikov, počasi njegova moč uplahne. Umik. Kam? Seveda nazaj na Aljasko.
Razum sporoča, da prihaja čas za oddajo. Scenarija namreč. Še ena priložnost, potem pričakujem film. Viden v svoji dvorani. Nemi film.

Še malo

Zdaj pa postaja vedno bolj vroče. Še en mesec do štarta, tri tedne do odhoda. Vse je podrejeno Aljaski, seveda z odgovornostjo do družine in posla. Za kaj drugega ne bo več časa. Skoraj.
Telo je bolj ali manj pripravljeno. Glavo pa moram štelat dnevno. Na več načinov.

Noelanders trophy 2010

Najboljši na razstavi. Videli ga boste lahko maja na slovenski mednarodni razstavi bonsajev v Monsu:

Po celonočni vožnji ne morem spat. Zato nalimam vroče slike, za besedilo pa je glava prazna.
Prvi dan - nabava:

Drugi in tretji dan - razstava:

Razglasitev zmagovalca - Enrico Savini

nekaj boljših

Moj prispevek k razstavi. Najboljši jasno ni bil, pa tudi najslabši ne.Sploh.

Spremljevalna rastlina (ups, Ruth ne ve za krajo...)

Pa še:

nekaj detajlov

Nova izkušnja, nov korak na moji poti bonsajizma.

Na razstavo

Deset ranih ur, pa še ene dve danes, za urejanje v nulo. Danes ga peljem na Noelanders trophy, eno najprestižnejših razstav bonsajev v Evropi. Ker bo edini slovenec, mora biti pošlihtan kot se spodobi. Že tule ne izgleda slabo.
Kakšen bo, pa tekom dneva prilepim tule.

Friziranje se je zavleklo....ni časa za sliko, sori. Drug teden, skupaj z vtisi.

Belo modro

Sonce ima drugačen vpliv kot polna luna.
Čas, ko tempo pade na nulo, ko oči srkajo barve. Predvsem belo in modro.

Volk

Že od prvega snega se moje sledi križajo s sledmi volka. Samotar na območju Kleka lovi in označuje območje. Podobno kot jaz.

Mrcina mora bit kar obsežna, glede na sledi,

na višino označene(poscane) točke, označbe teritorija

in na količino zaužitega. Volk sit, gams pa daleč od celega.

Star pregovor pravi:

'Bolje gams, kot Raje!'

Na Aljaski so volkovi stalnica. Ponoči te spremljajo v zavetju dreves, čisto potiho. Odsev rumenih oči v soju čelke meša nelagodnost s strahom ter upanjem, da človeka ne napadejo. Če bi ležal izmučen, napol mrtev, poškodovan, če bi bila njih lakota peklenska...? Zato pa treniram. Tudi zato. Moč in kristalne misli, brez primesi, so pogoj za Biti. Rumene oči in tuljenje v luno dobijo drug pomen. Zato grem. So stvari, ki jih doživim samo na Aljaski. Stvari, ki ostanejo noter za vedno.

Kredarica

Ruth ima za zgodnje vstajanje vgrajeno zavoro. Ki popusti. Če čakajo hribi. Pa sva šla na pršič, na sonce. Sonce je darovalo HALO EFEKT! Popolnega. Spet na pravem mestu ob pravem času.