Vetrolom

Namenski trening se je sprevrgel v testiranje čevljev - Alpina BC 1550. Tekaško pohodni čevelj za brezpotja. Danes test hoje.

Stari ejga, mladi tako ali tako tega ne počnejo, udoben in topel, nežen in ubogljiv. Cel dan na snegu, noge pa hvaležne.

Z Ruth so pohodi drugačni. Vsekakor.

Veter je konec junija 2006 del Jelovice odpihnil. Ko hodiš po koreninah navzgor, po praznini gozda, čutiš svojo majhnost. Včerajšnji komentar Anonimnega na moje delo na brinu, se mi je tu zazdel še bolj nesmiselen. Mati narava je tista, ki je kruta.
Vrh Ratitovca pa sploh ni bil pomemben. Minljivost časa.
Če greš naprej in vztrajaš, se vrneš nazaj. Se plača?

Se!

Juniperus chinensis

Kitajski brin - Juniperus chinensis, 50 cm, nebarij 9 cm, prebonsaj, izvor - Ginkgo bonsai, Belgija

Ko sem ga nabavil, sem bil prepričan, da bodo slovenski bonsajisti planili. Pa niso. Večini je bila cena 190.- Eur previsoka ali pa niso videli potenciala.Na srečo.

Takole je zgledal zgodaj poleti. Ravna linija srednjega dela debla, dokaj močnega, je za oko brez ideje, odbijajoča. Krošnja je bila gosta, jini in shari nakazani. Do zime sem ga pridno gnojil in pinciral.

Bujnost je izrazitejša. Barve pa seveda zimske. Danes, ob zalivanju mi je prišepnil, da je pripravljen. Jaz tudi. Noge morajo počivat, glava tudi.

Pred prvo letošnjo fazo obdelave:

spredaj, z leve in z desne

Najprej sem se lotil debla. Če ne gre enostavno, gre pa drugače. Obisk delavnic v tujini se obrestuje.

Postopek ( eden izmed možnih) krivljenja debla:

Linija je sedaj skladna. O ravnem delu debla ni več sledu. Vrhni del krošnje sedaj drevesu daje drugačno karmo.
Pred žičenjem s strani. Nič posebnega.
Deblo bo po enem letu prisilnega stanja rešeno bakrenih okov.
Danes sem utegnil končati groba dela. Finesam se posvetim kmalu.

Danes: pred

in po
Živel 1.januar!

Na 2008 m v 2008

Vonj petard, ognjemetov, obilice hrane in šampanjca sva z Ruth v prehodu starega v novo zamenjala za sprehod na Brdo. Po podatkih iz vodnika je to 2008 m visoka gora, soseda Debele peči.
Z derezami sva brzinsko praskala (Diku je uspelo brez njih) skale, sneg in led.
Timing. Na vrhu sva bila ob 23:56

Ups. Nisva bila sama. Mlad par iz Ljubljane je v vetru in kar dobremu mrazu čakal prihod (ne najin) s pripravljenim šampanjcem. Alkoholu se v gorah ne moreš izognit. Niti ognjemetom. Doline so sevale. Nizka megla je utopila blišč, a tisti, čeprav čisto kratek, s Kredarice, je bil dovršen. No, očitno smo eno leto preskočili ali pa smo previsoko. Knjige ali tale napis? Nekdo laže. Kar pa nima veze. Še najmanj za Dika.
Takole slavnostno odeta, v naročju z zvestim gorolazcem (tudi najini otroci z leti frčijo po svoje), minutko čez polnoč.
Šampanjec je bil mrzel kot se spodobi. Kot tudi ambient. Zato smo jo v destih minutah pobrisali proti domu. Le kaj nam je med tem prinesel Dedek mraz?
Kaj sva med tem zamudila v dolini pa ostaja skrivnost.

In danes nimam mačka. Imam pa še vedno psa.

Juniperus squamata "Meyeri"

Včeraj sem 12 ur bremenil (beri trening) telo, danes pa je po silvesterskem kosilu namesto moje praznične frizure, le-to dobil moj brin.
Takle je bil oktobra. Še ves zelen in topel.
Potem je nastopil mraz. Nič več rasti. Iglice so se obarvale zimsko.
In nova frizura. Namenjena pomladni rasti.
Ena cela veja je šla. Se ne vidi.

Res bo potrebnih še nekaj let, da ideja postane meso.

Zdaj pa veselo v novo leto. Vsak po svoje.
Če si dajete obljube, sklepate posle s sabo, jih potem uresničite!
SREČNO!

Daleč

Soočenje z razdaljo, 1800 km, je 90% psihološke narave.

Če pomisliš : to je daaaleč, od tu do Skandinavije npr., in misliš, da boš to razdaljo presmučal, prepešačil v treh do štirih tednih, po divjini, sam, potem je to res daleč.

Če pomisliš: tri do štiri tedne bom vsak dan in vsako noč užival sam, v divjini, odlično opremljen, sicer utrujen, potem razdalja izgubi pomen. Sploh je vse skupaj ena psihoterapija. Za mnoge res čudna, zame edinstvena. Želja po samospoznanju bolj ali manj prikrito leži v vseh. Nekateri jo namenoma ignorirajo, drugi jo bezamo na plan. In tu je treba najti način. Jaz sem ga.

In sreča je,

da je pred mano pot,

in to da vem,

da je slast v tem,

da grem.

Trening

Za Aljasko potrebujem letalsko karto, kup opreme, nekaj keša, glavo, jajca in srečo.
In telo. Telo kot del glave. Stroj, uničevalec kilometrov. Opremo se da menjat, dopolnjevat. Mašina pa je, kakršna je. Vsako leto starejša. Doma je treba z občutkom priviti vijake, zamenjati dihtnge in doliti olje ki ne zmrzuje. Navor ni pomemben. Ta dela vsako leto opravim na drug način, ki pa je v bistvu enak. Samo časovne krivulje utrjevanja so vsako leto drugačne. Izkušnje pač.

Razdalja ulomljeno s časom plus vreme. Enostavna formula. V realnosti pa sploh ne tako enaostavna.
Še 52 dni za dela v delavnici. S pripravo stroja se avtomatično pripravlja tudi glava. Računalnik dela na osnovi podatkov program. Dnevno pregleduje in čisti disk. Na pot mora brez virusov. Brez enega samega črvička, kaj šele trojanskega konja. V bistvu se počasi zapiram vase.

S Pio na snegu

Pia ima počitnice. Prvi dan je, ker jabolko ne pade daleč od drevesa, želela na sneg. Najprej ogled biatlonske tekme. Lani je pobirala kolajne, letos navija za brata Miha.
Popoldan pa sva jo mahnila v hribe.
Pozdravila sva stare mugote.

Uživala v čudovitem vremenu in miru.
Samotar.
Pia mia.
Eden. Še eden.

Planika.
Triglav.
Luna je vzšla pred sončnim zahodom...
...in potem zimsko noč obarvala kot se spodobi.
Midva sva uživala. Medtem sva se spraševala kako so nekateri čudni. Plačajo hotel na morju. Potem pa po tv ali na netu gledajo in občudujejo takele trenutke. ???