Bonsaji

Kaj mi pomenijo?

Kako vplivajo name?

So srečni?

 Sem zadovoljen?

Vedno bolj. Pomagajo mi odpirat oči. Pomagajo pomirjat srce.
Čisto tiho so. Pa tako zahtevni. Samo z odprtimi očmi, samo z odprtim srcem jim lahko dam, kar premorem, znam, kar čutim.
Samo takrat, ko smo sami.

 Vse ostalo je razdajanje energije mimo. Z besedami, z učenjem, s prodajo...

 In to, vse ostalo, za ostale, je odrezana, predolgo ožičena veja.

POZDRAV VROČINI

V zhodi

Razmišljam o sončnih vzhodih. Bolj o trenutku dne, ki je pikica časa, ki večini, čeprav ne razumem zakaj (razmislek sledi v nadaljevanju), pomeni začetek dneva. Ne polnoč, ko se nov dan po vseh pravilih začne, ne trenutek čez, ko se dan začne za picajzle, ampak, ko se brez borbe (če bi bil romantik, bi napisal drugače), noč prevesi v temo, ta pa se utrujena preda dnevu. :)

Pa res?

Svetlobi, bolje. Dan pomeni seštevek ur, vseh štiriindvajsetih, dan pomeni svetlobo. Ta pa je različna. Hudo različna. Podobno, kot smo si različni človeki.

Svetloba se, to je defakto, začne s sončnim v zhodom (vzhodom, za Vas ki se razburjate), z zaznavanjem rasti luxov na luxometrih, s pripravo večine spečih na konec sanj, na padec na trda, za nekatere tudi mehka, tla, se začne prej na v zhodu (kar je spet jebica znanstvena, ker zemlja je približno okrogla), z nekaterimi nespečimi, sem hotel v bistvu povedat, ki jo gledamo, svetlobo namreč, in ji določimo bistvo, BIT, za dan, ki prihaja, (dolg stavek, mogoče nepravilen - kaj pa je sploh pravilen stavek?), oziroma jo, večina namreč, prespijo.
Na kratko, z jutrom se dan začne. Vse prej napisano pa o tem, kdaj se začne jutro.

Prespite.

Pre spite. Ker je zjutraj spati tako dobro...

Fejst,
fajn!

Sem pa jaz (govorim o jazu z malo začetnico) drugačne sorte. Prespim prevešanje dneva v noč, milino padca sonca v morje (ki ga ne maram, morja namreč (niti padca-ev nasplOH), kot sem že parkrat povedal), stresa drugega večernega dnevnika (ali po imenu kaj podobnega), plitkost gasilskih veselic, metanje oči za, v soparnih večerih tako privlačnimi ( pa ne v večini), ženskimi obrisi ( beri: mesto, morje in ostali placi, ki me ne potegnejo (ženski čari pač)...),  skratka zaspim.
Vso romantiko tega sveta.

Ker pa nisem romantik, mi dol visi ( čemur zjutraj ni vedno tako (nima nobene zveze z romantiko)), in je baje normalno. Samo ne spodobi se pisat o tem.

No, tehle nekaj parov slikc, digitalnih fotografij, prikazuje PRIBLIŽNO kaj zamujate. Večina Vas. Zaspancev, drugačnega bioritma junakov.
Je pa klik trenutka, če ti že uspe odlimat učke za časa v zhoda, od tega kje, če sploh, podobne trenutke vidiš, kako jih opazuješ, in naj naj, če jih - ČUTITššššššššššššššššššššš.

Hm, toliko zamotanih, slovnično zakompleksanih, nepravilnih, stavkov, samo zaradi sončnega v zhoda.

P.s.: sedajle je zunaj ene 35 stopinj celzijevih.
Če pa je pa tu kaj romantike...????


(oziroma BITI?)

Neznano

Odpeljala me je v neznano. Iskat sva šla mir in si še enkrat priznat, da se ljubiva.
Potem je zaspala.
Odasanjala je proč, z enakomernimi vzdihi, z enakomernimi izdihi. Sredi dneva, pod mogočnim drevesom, ki diha še tišje in nikoli ne spi. Z valovitimi vejami navzgor, proti soncu, v nebo. S tisočerimi prsti oprijeto v slabo in presuho zemljo, se niti ne zaveda, da daje senco, ga sploh ne zanima. Da ona spi, meni pa desna stran možganov začenja s svojo novo, a veeno malo obrabljeno igro.

 Igro vprašanj brez odgovorov, igro  življenja in smrti,

 igro psa

in mačke,

igro brez zaves in gledalcev.
Kot ona v sanje, moj jaz počasi odpleza iz zaboja, po deblu navzgor, po vejah, proti soncu.

Pomagam mu na tisoč načinov. Počasi se mi dozdeva kateri so pravi, kateri pa placebo. V glavnem, na prostost.  K svetlobi. 

 Ker sem slab igralec, ali mogoče čisto iz drugega vzroka, preskakujem poglavja navideznega scenarija.

 Zato se zbudim še preden zaspim.

 Kar pomeni, da sonce ne zahaja, temveč vzhaja. Z mojega drevesa gledano, jasno.

 Počasi, počasi in previdno, mislim dajem krila.

Odsevi

Teden je teoretično minil. Praktično je pred mano še nedelja.
Spet je drugače, kot je kazalo.
In  tudi je.
Drugače.
Kot je kazalo.

Odkar se je kepa stalila, mi ni polagat direktnih ovinkov na očeh publike. Vse je itak posneto, zabeleženo. Vse je možno preverit, samo približat se je treba. Subjektu. Objektu.

Nekoč, po moje v kratkem, bom sporočil o bonsajih.
Spet je drugače.

In pred mano je še vedno nedelja.

Kako se ljudje krmimo

V soboto sva se z Mihom, sinom mojim, metala v koroško nebo iz 4000 m, včeraj pa sem bil v Milanu.  V bistvu hodim v Milano na šoping . Tako, kot eni hodijo na šoping v New York, Pariz ali celo v Dubaj. Z eno malo razliko. Da imamo cilje, rezultate zapravljenega denarja, hudo drugačne.
Miha spi do srede v Tominu, fotk nakupov pa ne dam.
Ko padam z višine proti zemlji, ne razmišljam.
Ko se s kombijem furam po Italiji razmišljam mnogo.

fotka ni moja

luna pa še ne

Tokrat nič o politiki

Vlažilec zraka pretirava. In ujeto sonce ubija!



Polž

Gunga dne, ko je sonce padalo za Jelovico, se je odpravil navzdol. Najprej zaliman, gotovo še od prejšnjega dne, zatem počasi, kot zna le on, no ja recimo, jo je mahnil. Navzdol.

Zanimivo pa je bilo moje hitenje. Letal sem kot obseden, kar v bistvu tudi sem, pa ne, da bi mi kader ušel. Ne. Da bi mi te dni že prevroče sonce ne padlo za j.Jelovico.

 Ker rabiš stojalo, pa različne objektive, pa vizijo,

 pa idejo, pa tišino, pa sprožilec, ki ga ne najdem...

En kup problemov zaradi enega malega stumbanega polža.
Če bi malo kasneje gledal televizijo, zna bit da bi spet padu v depresijo...

Pa nisem. Potem, par dni kasneje, mi detajli še vedno držijo sonce nad obzorjem.

P.s.: enega lepega dne bom šel s kolesom na Jelovico. Pogledat kam pade. Sonce ti žarko!

Proggeto sedanjost

Urejam naprej. Čistim. Pucam. Stvari počasi postavljam na svoje mesto. Na moje mesto, bolje. Tudi bonsaje.

Kar ima namen, ostane. Ostalo gre.

Stvari, reči, dejanja, ljudje, cilji, spomini, usluge...