Danes je bilo vroče. Zelo vroče.
Z Andrejem sva pod žarečo kroglo zemljo reševala plevela, jo strojno in ročno ravnala in prekrivala s travo.
Bilo je vroče. Zelo vroče.
Gospodarja, naročnika, sta sedela v senci in opazovala opotekajoča se smrduha, katerima je smisel za humor občasno ohladil dele neprofitne duše.
In bilo je zares vroče.
Poleg nesmiselnih in neukih opazk, sva bila deležna tople vode, po kateri je zeleno postajalo oranžno.
Ker, kot sem že povedal, bilo je zares vroče.
Ni kaj. Za opravljeno delo bova plačana. Upam vsaj. Vendar hudiča...počutil sem se žival. Popolnoma drugačna od tiste na Aljaski.
Vame se je naslil dvom. Dvom o ljudeh. Dvom o meni, kot živali.
Vročina je za danes popustila.
Še sem živ. In to zadostuje. Ostalo so le odtenki preteklosti. Včasih, kot zdajle na primer, zdrvijo mimo hipofize in pustijo sled.
Sledi pa zabriše čas.
Čas je pa, dokazano, ukrivljen. Le koliko? Na kakšen način?
Jutri bo sobota. Vročine se bom namenoma izognil!
Ni komentarjev:
Objavite komentar