Vajnež

Izhlapeti v hribovje, navezan na psa, poljubljat tišino, dihat veter. Hoditi in lebdeti. Um se počasi obrača na sever, v zimo. Telesu je treba mlečno kislino postopoma, a kontinuirano plasirat v večurnih dozah. Še 32 tednov, 224 dni, in komunikacija s karmo bo znova vzpostavljena.

Sence so vsakdanji pojav. Najprijetnejše so tiste, ki jih meče sonce.

Je že bolje. Za oba. Za pogovor z Dikom ne rabim besed.

Zapuščava borce, smreke in borovce.




Počez na Vajnež. Nič posebnega. Le močan mrzel veter in midva.

In ovce

Tale mladič je padel v naročje narave ne veliko ur nazaj. Diku in materi je poleg vetra adrenalin dvigal dlake.

Jadralci so izkoriščali vzgonske tokove.

Ljudem sva se izogibala. Ampak ...

Gore dojemam z dušo - nekateri pa s kolesom.
Brez komentarja.


... in sva šla. Kjer ni morja, vonja po čevapčičih in davčnih zavezancev.

Odprt zase.

Mimo rož in skal, skozi vejevja, do besneče vode.

Klikni sliko. Voda bo drugačna.

Pij jo in občuduj.

Boj se je!


Nato sva odbrzela naprej. Nazaj.