Potres

Ko se zgodi čudež, dan mine kot bi mignil. Umazane roke, bolečina v križu in nasmeh na ustih. Kdor se z bonsaji ukvarja malo resneje, bo razumel zakaj potres.

Vidim prihodnost. Sicer zelo omejeno, ampak jasno.

Hvala Andrej, Miha, hvala Ruth, ker si mi izdala najdišče, hvala narava, ker si 3/4 dela naredila že sama.

Priprave na naslednji korak

Težnja k napredovanju v bonsajizmu bo novembra naredila daljši korak. Udeležil se bom tridnevnega učenja pri japonskem mojstru Kuniju Kobayashiju. Delati, učiti se z mojstrom svetovnega slovesa je privilegij, možnost za kvalitativni preskok, pogled čez virtualni zid. Vrhunski mojster - vsaj približno vrhunski material. Pri Crespiju sem si izboril tale brin.

Vse je še zakrito, nedorečeno. Drevo mnogoterih možnosti. Mesec in pol časa za pogovor, analizo, ideje. Zaenkrat samo očiščeno.


Do takrat pa bo treba še delat, vadit, razvijat... Na primer takole.

Komaj čakam. Tremo imam pa že sedaj.

Sledi

Je že res, da macesni počasi rumenijo, je pa tud res, da se med njimi sprehaja par volkov. Včerajšnji dokaz:

In volk je nekoč požrl Rdečo kapico. Iz česar se lahko naučimo - ne hodi po gmajni z rdečo kapo na glavi!

Bor in brin

Dva nova. Bor izza vogala ...

In brin Juniperus sabina - iz Italije. Temu se reče izkoriščen dopust. Rastel je na 1700 m.n.v.

Če pa pogledaš tole, je tale brin star ene 2100 let!? Po Pallovo. Ta ga pa butne, al pa ...

MACESNI pa POČASI že RUMENIJO.

Cogne - gore

Najin dopust, najino morje. Morje neskončnega miru, razgledov in ljubezni. 30 let, pa še kar. V gore hodiva celo leto posamezno, nekajkrat pa skupaj. Oba jih obožujeva, oba jih čutiva, ampak vsak po svoje. Prve korake narediva objeta, druge z roko v roki, naslednje ... jaz spredaj, odklopljeno priklopljen srkam višino, mir, sebe. Par korakov za menoj Ruth, s fotoaparatom in očmi nabiralca. Zaostaja da slika, zaostaja da zaužije vse maline, borovnice, robide, zaostaja da boža trave, da vonja rože ... in priteče za menoj. Toliko ima za povedat ...
Vsak na svoj način pobirava darila. Mene njen način moti. No, ne mene. Moti moj mir, mir, ki mi ga nudijo gore. Ampak, ker je moja, ker sva eno, zadnje korake dneva (da o noči ne govorim) narediva spet objeta. A ni to fajn?

Bilo je, Ruth pravi romantično, jaz pravim to je to.

Povezana.

Če ne bi bil zastrupljen z Aljasko, teh "slik" ne bi bilo. Hvala Aljaska, hvala Andrea, Marko, Roberto!

p.s.

ja, ja Rok, teb tud hvala:)