Buxus orgija

Včasih moraš imeti srečo. No, fajn je, če jo imaš vedno, ampak to je utopija. Sreča je za vsakogar drugačne oblike, barve in vonja. Za bonsajista pa je - evo tole:
Klic kolega , ki ve pri katerih stvareh se mi poviša pulz, je vse načrte za včerajšnji dan postavil na glavo. Tokrat brez preklinjanja. Nekje, ob stoletni hiši, sredi starega mestnega jedra, so stoletni pušpani nekomu postali odveč. Z Andrejem, specialistom za izkopavanje urbanih jamadorijev, sva celo dopoldne rezala, štihala, kopala. Pffff, saj to ni res :)

In tako petinštiridestkrat.

Tomažev šesti čut o pravem času na pravem mestu je bil uporabljen v obojestransko zadovoljstvo.

Debate o popolnosti, sreči, bodočnosti, opcijah je pregnala noč.

Na njivi, začasno zakopani, pa čakajo starčki na novo življenje.

Mene pa boli zapestje. Kako bi me šele srce, če bi ta zaklad ležal nekje na odpadu. Matjaž, rešil si 45 življenj, enega, prvazaprav dva, pa prijetno razdrmal. Hvala!

Odsev

Bežen klik na narcisoiden drevored, v brezvetrju jutra, ob prehodu poletja v jesen, zelenega v rumeno. Vse je živo, samo odsevi so mrtvi. A le oni dajejo trenutku pomen.
Slika me asociira na prehod. Prehod iz mladosti v starost. Relativen pojem, katerega mejo z leti pomikaš navzgor, dokler ne začutiš hladnih vetrov ki naznanjo zimo. Takrat je zadnji čas za odseve. Mrtve spomine na sladke in grenke izkušnje, ki so tvojemu življenju dali obliko.

Jesen

Lovil sem jesen, lovil sem čas in svetlobo. Zmanjkalo je obeh.

Nič

Nič. Nimam volje, nimam komentarjev, nimam časa, nič, čisto nič. Rad bi ujel vse barve jeseni, rad bi jedel prvi sneg, rad bi bil miren v pisarni, sproščen na treningu, rad bi... Pa nič.
Ne še.
Tol'k 'mam za povedat. Pa n'č več.

Poglavja

Zaključil sem pomembno poglavje. Moči in volje za ostala ostaja na pretek. Po vrsti, nujnosti, času ali včasih zgolj počutju se listi obračajo, se zgodbe razvijajo. V knjigi z naslovom Življenje, ki je edina, za katero ne vemo koliko strani obsega. Seveda ne, ko pa še ni napisana. Zgolj ideje, ki pa jih usode in naključja obdelujejo po svoje.

Škrip

Bilo je jutro. Bilo je včeraj. S kapo in rokami v žep. Pod nogami škrip, škrip, pod kapo škrip, škrip...Že prej je škripnila guma.

Zadnje dni so besede zamrznjene. Negibne, mrtve. Pobite s številkami. Del mene si želi zime, drugi, poslovni del, si zime ne želi. Škrip, škrip...

Genska kraja

Moja hči, Pia namreč, ponoči krade fajle iz mojega portala!

Pokljuka

Ker sem delček v slovenskem biatlonu, ker je bil za biatlon včeraj pomemben dan...
Športni center Pokljuka je uradno odprt.

Pripravljen na zimo. Za vse. Za biatlonce, tekače, rekreativce, turiste...

' Ni šans' je bila največkrat slišana izjava tistih, ki smo Pokljuko redno obiskovali.

Včeraj pa dokaz, da se tudi pri nas lahko, če je seveda denar in predvsem prava roka, ki nenehno vleče za prava ušesa. Peter Zupan & co., čestitke!

Tomaž in Matej soborca

Brez njih pa tudi ne bi šlo

Pa brez njih tudi ne. Krat 100, decembra na svetonem pokalu!

Pogoji so, rezultati pa prihajajo.

Veter

S severnim vetrom prihaja mraz. Vonj po zimi trga barve z dreves, lomi suhe veje in sporoča milijonkrat videno. Ljudje pa še vedno ob kavi nerazumevajoče drobijo o vremenu, ki ni normalno.

Severne sunke dojemam ponoči drugače kot podnevi. Od vetroloma davnega leta 1984 in podiranja rastlinjakov naslednjih deset let, mi nočno trkanje odlomljenih vej na okno spalnice dviga pulz. Spanja ni. Izkušnja za celo življenje.

Ko pa hodim, kot včeraj na primer, višje v hribih, močnejši in mrzlejši taisti poslanec v dušo prinaša mir, nekakšno ravnovesje. Vonj po Aljaski. Zver se prebuja.

Potem pa razumi, če moreš. Veter, mene.

Vzdušja

Harmonija
V kletki

Veselje

Zamišljenost

Hlajenje

Bežim pred meglami. Tistimi v meni in tistimi, ki jih kuha mati narava. Ohlajam čorbo. Z mislimi izmetavam razkuhane koščke vsebine.
Bežim počasi. Občudujem ognjene obraze, poslušam tišino, začinjeno z žvižganjem toplega jugozahodnika.

Pomlad je rumena. Jesen je rjavo rdeča.

Vzepanjam se bo brezpotjih. Iščem prehode, varnost v nevarnosti, nič ekstremov. V spremstvu oblakov. Držim se skal, držim se trav, držim se samega sebe. Iz ure v uro sem višje, bolj prazen, bolj poln.

Krn pa čaka dnevov brez megle v naročju.

Vrh gore je le točka. Vse se dogaja na obzorjih. Vse dogaja znotraj.

Utrujenost je fizična. Samo fizična. Premosorazmerna.

Mogoče

Mogoče ujamem barvo, za odtenek svetlejšo od včerajšnje. Stopim na skalo in prevzamem pobudo nad sabo. S tem, da breme vržem v prepad? Mogoče.
Preklete krize.

Začetek

Ob drevesu, ki takole razkazuje svojo moč, mišice, ne moreš ostati hladen. Plahost je minila, čas za prvi korak. Ločitev živega od mrtvega. Več, kot sem upal. Živa vena poteka na idealnem mestu v idealni liniji...
Nadaljne delo bom opisoval na bonsaj blogu.

Klečica

Še so poti, kjer tudi konec tedna ne srečaš ljudi. Popolna tišina. Včasih jo prebode let prestrašnega divjega petelina. In to je vse. Ni treba da sije sonce, če ga nosiš v sebi.

Še Dik se oblizuje. Pa ne od hrane. Sploh ne take.

Z odprtimi očmi na treningu. Časi, ko sem gledal na uro namesto narave, so davno mimo.

Povabilo na blues.

Na hitro

...sem se odločil, odpeljal, nabavil in se vrnil. V enem dnevu in pol v Belgijo, Nizozemsko ter domov. Posode za bonsaje so bile v prvem planu. Obisk kolega, ki se je dan prej vrnil iz Švice s šestdesetimi nakopanimi macesni ( ata ima oko ) mi je spet zmešal glavo.

Pol ure debate, izmenjevanja izkušenj.

Namesto ducata manjših za prodajo sem pobasal spomladi ogledan brin. Ljubezen na prvi pogled.

Juniperus communis subsp. alpina – alpski brin , pred tremi leti izkopan v italijanskih Aplah.

Brez napak. Doma, scufan od vožnje in pomanjkanja spanja, sem se bolj kot z analizo ubadal s strahom. Ali si upam, sem sposoben takemu, čez dvesto let staremu dedku, poudariti življenjske značilnosti?
Danes naju čaka nov razgovor.